Foto: Matej Povše
Študentska kritika|Nova pošta: 6. Režija Žiga Divjak, koprodukcija Slovensko mladinsko gledališče in Maska, premiera 31. 3. 2018) – Gledališki projekt-prizorišče Nova pošta je bil ustanovljen na začetku sezone 17/18 s strani Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Maska.
Foto: Matej Povše
Gre za dve instituciji, ki dajeta poseben poudarek družbeno angažirani in politični umetnosti oziroma odnosu do nje. Povsem logično je, da takšen duh preveva Novo pošto, in avtorski projekt 6 bi težko našel boljše odskočne deske.
V ospredju omenjenega projekta-predstave 6 je mogoče zaznati političnost in družbeno angažiranost. Režiser Žiga Divjak je ob pomoči novinarke Maje Ave Žiberna na oder postavil dogodek izpred dveh let, ki je takrat dodobra razburil javni prostor (in s tem dobil precejšno medijsko pokritost). Skratka, gre za tisti februar 2016, ko so v Dijaški in študentski dom Kranj poskusili nastaniti šest mladoletnih prosilcev za azil, ki so v Slovenijo prišli brez spremstva. Ravnateljica doma Judita Nahtigal je sprejela odločitev, da se jim odstopi prazno nadstropje v domu, toda do nastanitve ni prišlo zaradi močnega pritiska javnosti, predvsem v obliki protestov in groženj, da bodo starši mladostnikov – bodočih vrhunskih športnikov –, ki v omenjenem domu že bivajo, svoje otroke izpisali.
Divjak se postavljanja dogodka na oder loti dokumentarno: korak za korakom, dan za dnevom, kot se je takrat ta nekajdnevna saga odvijala. V polnosti poskusi reproducirati odločitev ravnateljice, podporo, ki jo ravnateljica dobi s strani zaposlenih v domu, odpor javnosti in prisotno ksenofobijo, hkrati pa tudi strah staršev, ki se po svoje sprevrže v napad-nasilje pod krinko obrambe. Gledalcu s tako natančnim, že skoraj kirurškim načinom predstavitve dogodka želi dogodek približati, ga pretresti, nato pa družbeno (znotraj tega pa predvsem etično) angažirati. Menim pa, da ravno zaradi načina postavitve predstave, tj. dokumentarnosti, to ni možno. Ali drugače: gre za predstavo, ki prikazuje nek politični ali družbeni problem in s tem ustvarja videz (ki pa zavaja!) nekakšne družbene angažiranosti, vendar gre zgolj za videz.
Predstava namreč vse preveč ostaja zgolj na ravni reprezentacije, in to reprezentacije v prikazu polnosti dogodka. Premalo je distance; tako na strani igralskega ansambla (Iztok Drabik Jug, Alja Kapun, Katarina Stegnar, Vito Weis in Gregor Zorc), ki sicer ustvarja nestalnost s tem, ko se igralci razcepljajo na več likov, ko ustvarjajo mnoštvo perspektiv in v nekem trenutku dosežejo neverjetno polifonijo, vendar tudi v tem ostajajo na reprezentativni ravni in ne pride do reflektirajočega momenta, ki je po mojem mnenju za predstavo s takšno tematiko ne le pričakovan, temveč tudi nujen. Gledalec pa po svoje nima izbire; posrkan je v vrtinec dogajanja, ki preveč apelira na pretres, da bi gledalec lahko iz sebe stisnil kaj več kot ''to je narobe!'' ali ''bila je zajebana situacija'', se pravi, da bi lahko po dveh letih z distance kritično ovrednotil takratni dogodek in do njega zavzel stališče. Tudi če bi bila predstava predvajana na nacionalni televiziji, kot to predlaga neka kritika predstave 6, močno dvomim, da bi to rodilo kritičnega gledalca.
So pa v predstavi malenkosti, detajli tisto, kar se pokaže kot dejansko pomembno. Recimo frontalni del odra, ki ob različni svetlobi (David Orešič) ustvari dve različni prizorišči z različno scenografijo. Scenografija je v obeh primerih minimalna, zato pa toliko bolj simbolična. V prvem delu nekako lahko sklepamo, da smo v dijaškem domu – pred nami je pet stolov, na katerih sedi pet zaposlenih; drugi del, ki ni posebno zamejen, pa vsebuje pet stoječih mikrofonov. Takšna minimalnost omogoča znotraj drugega dela dodatno razcepljenost na še več prizorišč: tako npr. skačemo iz občine v občino, ko poslušamo dejanske odločbe občin, zakaj njihova občina ni primerna za postavitev begunskega centra; skačemo s protesta na protest (tako recimo tudi roditeljskemu sestanku, ki ga skliče ravnateljica), in ravno v takšnem trenutku nastopi neverjetna polifonija glasov, ki pa ima po zunanji formi neverjetno zborovski naboj. To je tudi eden izmed boljših trenutkov predstave, saj za hip, za bežen utrip gledalcu ponudi, da zavzame kritično držo, ali do horde staršev ali do horde protestnikov s traktorji.
Podoben kritično-reflektiven trenutek prebudi video (Domen Martinčič), ki je projeciran na steno v ozadju dvorane in hkrati deluje kot del scenografije, saj se s to steno odrski prostor tudi konča. Video prikazuje mladoletne prosilce za azil (Sajjad Ahmadi, Ojalan Alothman, Sayed Mahdi Hashemi, Erfan Gulzari, Omid Moradi, Majid Tahiri), ki se en za drugim, a hkrati vedno vsak sam, po filmskem traku prikazujejo na steni. A verjetno najboljši učinek, ki ga ima predstava, je konec sam. Gledalci poslušamo odločbe občin, ki so v slovenščini brane s strani mladoletnih beguncev. S tem je po mojem mnenju v podobi in zvoku gledalcu prikazano metaforično zrcalo, ki odseva tiste hrumeče protestnike izpred dveh let v Šenčurju in še kje. To je tudi učinek, ki ga je ta dotični trenutek želel sproducirati, zato lahko konec označino za dejanski družbeno angažiran element.
Toda ponavljam – premalo je distance. Ali če rečem drugače, preveč je realizma, premalo fikcije, ki bi ustrezno ustvarila distanco. In nekaj, kar še zmeraj velja za aktualno, problematika, na katero je potrebno še zmeraj opozarjati in jo na več instancah poskusiti reševati, v predstavi 6 dobi historični magnet, ki izpostavljeno tematiko počasi vleče v ropotarnico polpreteklega.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/kako-aktualno-p-ostane-historicno-r