Foto Miha Fras
V torek, 11. maja ob 20. uri, pripravlja Mini teater Ljubljana dramsko besedilo v obliki monologa v enem stavku Noč čisto na robu gozdov, ki ga je Bernard-Marie Koltes napisal leta 1977. - Po predstavi bo Robert Waltl z gledalci nazdravil pravkar prejetemu priznanju Mesta Ljubljana za izjemne dosežke na področju kulturnega ustvarjanja.
Foto Miha Fras
Prvo slovensko uprizoritev je dramsko besedilo doživelo v režiji Ivice Buljana, igra Robert Waltl.
Iskanje v sebi
To izjemno dramsko besedilo je zaznamovalo tudi Koltèsov literarni opus, saj se po njegovih lastnih besedah začenja z Nočjo čisto na robu gozdov iz leta 1977. To besedilo na videz ustreza temu, kar se v sodobnem gledališču označuje kot monolog. A tu ne gre za običajni monolog, ampak prej za solilokvij, kvazi-monolog, govor, namenjen nekomu, ki ne odgovarja.
V monologu Noč čisto na robu gozdov se usoda govorca vrti okoli tem, ki so avtorju besedila najljubše: samota, iskanje lastne identitete, sanje o boljšem in lepšem življenju, izključitev iz družbe, nezmožnost izražanja zahtev in nezmožnost upreti se želji. Kvazi - monolog je namenjen fiktivno prisotnemu sogovorniku. Osamljen moški na ulici, v dežju govori drugemu moškemu, mladeniču. Od njega noče ničesar in tudi če bi kaj hotel, je njegova želja tako silovita in zmedena, da je skoraj svoje lastno zanikanje. V besedilu je prvič dosegel ravnotežje med govorjenim in napisanim jezikom, ki je postalo razpoznaven pečat njegovega dramskega opusa. Ni akcije, ni odgovora, strukturo besedila določajo pojemanja in izpadi govorčevih misli. Ob tem pa je nemogoče, da gledalec v tej prošnji ne bi zaznal nečesa mračnega.
Dež, dež, dež …
V besedilu najdemo vse, kar bo kasneje postalo razpoznavni znak veličine Koltèsovega pisanja. Najprej lik, ki je v svoji samoti, želji po Drugem, prošnji po ljubezni podoben samemu piscu. Nato izključenost, nasilje, strastno hrepenenje po odnosih, ki ne bi bili zgolj denar in seks. In nazadnje neponovljivo ravnotežje med govorjenim in pisanim jezikom. Gre za bistveni poskus kvazi-monologa, v katerem se zariše pomen monologa za celotno Koltèsovo delo. To je tudi prvo besedilo, ki ga je avtor sam želel objaviti.
Paradoksalna zgradba: besedilo se zvrsti v eni sapi, brez ostrih ločil, kot bi hitrost govora onemogočala vsak nezavedni ali miselni premor. "Govorjenja" ne poganja noben zunanji dogodek, kakor da bi vsak poseg zunanjega sveta lahko samo vznemiril tok govora. Diskurza paradoksalno ne ritmizirajo različne teme ali govorna dejanja, ki bi se razlikovala in v diskurzivnem toku označevala "trenutke". Kako je mogoče artikulirati takšno besedilo, v katerem je edina oporna točka naslavljanje na nespremenljivega "ti"? Vendar pa je ta "ti" slabo zamejen, brez identitete, brez jasno nakazanih lastnosti, "ti", ki je čisti, kvazi-abstraktni odnos z Drugim. Artikulacija teksta se zastavlja kot problem za igralca. Glasbena zgradba. Fuga. Problem se začne razjasnjevati, če se spomnimo, da Koltès nikoli ni daleč od glasbenega pisanja.
Uvertura v Noč čisto na robu gozdov postavi osnovne teme, ki jih srečujemo v vseh posameznih delih besedila. Med te teme so vloženi motivi, za katere je značilno, da se navezujejo na individualno govorčevo izkušnjo. Teme: najprej dež, tematika nenehnega nelagodja: dežuje do zadnje vrstice (… in kar naprej ta dež, dež, dež …), neprestano se omenja dež, ki je element grdote, morda tudi bolečine. Nato sovražna prisotnost drugih, kretenov, ki visijo naokrog. Ti kreteni bodo ves čas tu, kot "francoski kreteni", ki se na koncu spremenijo v "bordel", splošno oznako za grozo, ki obkroža govorca.
Od žrtve do gledalca
Tema sobe: iščem sobo, ker se k meni ne da. Soba, podoba bega pred zunanjim svetom, dežjem in kreteni, podoba mesta, kjer bi se bilo mogoče pogovarjati, biti z drugim, ga ljubiti, kdo ve? Soba in nostalgija, ki jo zbuja, zavzemata prve štiri strani: ta soba je nedosegljiva, kakor tudi podoba bega. Kajti "jaz", ki v tem besedilu govori, je v prvi vrsti tujec. In tema tujca se od trenutka, ko ga "ti kreteni od Francozov" vidijo, kako se umiva in "daje piti svojemu tiču," ponavlja skoraj na vsaki strani. Nazadnje tema srečanja, tistega "ti", ki stoji "meni" nasproti. Ta ti bo polagoma vendarle dobil natančnejše poteze "ne preveč močnega … srčka". Kasneje v besedilu najdemo "zajčke, prave mamine sinove", zajčka, ki bo na zadnji strani postal "kakor angel sredi vsega tega cirkusa, in tukaj si ti, rad te imam". S tem lahko povežemo vzporedno temo sindikata na mednarodni ravni, sanj o bratstvu, ki ni niti politično niti sindikalno. In nato nenadoma tema hrepenenja po drugem, po svetlolaski ali po dečku, ki se je nenadoma pojavil na uličnem vogalu.
Motivi: to so poročila, v prvih dveh in v zadnjem govorec nastopa kot žrtev, v drugih pa zgolj kot gledalec, vendar kot zaprepaden in občutljiv gledalec. Kot bi odsekal prekinjeno hrepenenje po lepem dekletu z očmi, ki se bleščijo, "kot bi si lahko samo zamislil", in ki ga vabi, naj gre z njo "lovit podgane". Kot nasprotje ljubezni do Mame, obljubljenega dekleta z mostu. Nato še zgodba o ženski, kurbi, ki se je na pokopališču nažrla zemlje, ker je hotela umreti. In še o eni kurbi, ki je skozi okno zmetala obleko svoje stranke, da ji ne bi mogel plačati. Vsi motivi žensk govorijo o ljubezni, sovraštvu, smrti, potlačenosti. Smrt je že tu, nori vojaki, general iz Nikaragve, ki pobija ptice, da bi jim preprečil leteti, in njihova žrtev je ubogi govorec.
Finale: epizoda s starkino pesmijo je uvod v finale, kjer se v golem naštevanju brez kakršne koli vzročno-posledične povezanosti srečujejo in prepletajo teme in motivi. Dekle v spalni srajci, kurbe in pokopališče, golobice, ki vzletajo nad gozd, in vojaki, ki streljajo nanje … mama, tovariš in dež, kar naprej ta dež, dež, dež, dež …
****
Predstava traja 45 minut
Produkcija: Mini teater, ARL Dubrovnik in Novo kazalište Zagreb
Mini teater, Križevniška 1, 11. maj 2010 ob 20. uri, cena10/ 8 evrov
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/praznovanje-z-no%C4%8Djo-%C4%8Disto-na-robu-gozdov