Foto: Toni Soprano
Gostujoče pero|Kritika uprizoritve VIKTORIJA 2.0, režija Zoran Petrovič, produkcija Moment, koproducija GT22 (gostovanje na Lutkokazu, Osijek)
Foto: Toni Soprano
8. mednarodna revija lutkarstva Lutkokaz, ki je potekala od 20. do 23. marca v Osijeku, je ponudila nekaj skrbno izbranih gostujočih uprizoritev in najboljše izpitne produkcije študentov igralstva in lutkarstva na Umetniški akademiji v Osijeku. Med gostujočimi predstavami je izstopala predstava Viktorija 2.0 mariborskega Kulturno-umetniškega društva Moment, ki je poosebljala temo in idejo letošnjega Lutkokaza »Animacija brez meja«.
Umetniška akademija v Osijeku, ustanoviteljica in organizatorka Lutkokaza, je edina akademija v tem delu Evrope s študijem lutkarstva (oblikovanem kot delom dvopredmetnega študija igre in lutkarstva). Kot takšna, čeprav stara šele deset let, je postala glavno gojišče kakovostnih mladih lutkarjev na Hrvaškem, ki počasi, a zanesljivo prevzemajo ključne vloge v ansamblih, v katerih delujejo. In medtem ko sta njihova kakovost in tehnično znanje nesporna, jim manjka širši pogled na bogastvo in možnosti animacije. Razlog za to je koncept študija, v središču katerega je animacija osnovnih tipov lutk brez dovoljšnega števila ur, posvečenih sodobnim izrazom in možnostim animacije. Prav zato je bilo gostovanje predstave Viktorija 2.0 in njenega režiserja Zorana Petroviča v vlogi vodje delavnice v več pogledih koristno tako za študente kot tudi za osiješke gledalce, vzgojene v klasičnem lutkarstvu.
V svojem delu Petrovič v ospredje postavlja komunikacijo med predstavo in gledalci (kot je povedal v intervjuju za portal kritikaz.com). Na izvedbeni ravni to počne s kombiniranjem in prepletanjem igralca, lutke in predmeta, vse to pod budnim očesom sodobne tehnologije, ki postaja mnogo več kot »samo« pripomoček za opazovanje in beleženje. Veliko tega smo videli v monodrami Viktorija 2.0, zasnovani v okviru dveletnega projekta Unplugged/Izštekani.
Izvajalka (in soavtorica) Ana Zala Štiglic v predstavi teži k naslovni zmagi, a njena glavna ovira na poti do uspeha je nekaj odvečnih kilogramov. Če bi se jih rešila, bi bila življenjska zmaga zagotovljena, kakor to že pač gre v pravljicah in gledališču. No, ampak začetek poti je trnov in obremenjen s kilogrami, ki jih Štigličeva poskuša odpraviti s silno zagnano, skoraj obsedeno telovadbo na odru, medtem ko nam pripoveduje zgodbo o svojih uspehih in neuspehih. Statistični del zgode o kilogramih in kalorijah izgovarja med besnim poganjanjem pedalov kolesa do skrajne utrujenosti in tako oživlja hladno statistiko ter jo spreminja v duhovit paradoks. Namreč, tako govorijo številke, Ana Zala bi se morala v tem večdnevnem norem ritmu poganjanja pedalov rešiti tistih nekaj kilogramov. Po pedaliranju se začne virtualni dvoboj idealne in buckaste barbike, in to ne v tenisu, ki je sestavljen v glavnem iz odmorov in premorov, temveč v veliko bolj dinamičnem badmintonu (vse prikazuje statistika na semaforju). Da se ne bi ohladila, nam Štigličeva tolmači številke in udarja namišljene žogice z imaginarnim loparjem. Medtem pripravlja zdrave napitke ter na koncu besno pretepe boksarsko vrečo, pardon, plišastega medvedka, večkrat poškodovanega iz prejšnjih ponovitev.
Čisto, jasno in zelo lepo dramaturško nit (dramaturg Marek Turošík), v kateri humor uspeva tudi v svetu, ki je cepljen proti kakršnikoli emociji – onem iz številk in statistik, je režiser Zoran Petrovič odlično razigral. Obogatil jo je z izredno zanimivimi animacijskimi rešitvami, npr. s tradicionalnim badmintonskim dvobojem barbik, katerih mirovanje je s pomočjo kamere in projekcije na ekranu pretočil v zelo dinamične in žive premike. Ti statični barbiki in njune nevidne žogice so živele s polnimi »projekcijskimi« pljuči zaradi pozornega in preciznega zumiranja ter premikanja kamere, seveda pospremljenega z duhovitim športnim komentarjem. Ta spoj mrtvega telesa na živi sceni in oživitve telesa na »mrtvem« mediju je prikazan z zelo potentno obliko animacije, ki premika fokus s predmeta animacije na samega opazovalca, pazljivo spremljanega z očesom kamere. Tako je gledalec postal sokreator igre oziroma se mu je odprl prostor lastnega vpisovanja (nevidnih žogic) v igro.
V izredno duhoviti sceni, v kateri Viktorija in njen partner postajata jajci, je razlika med besedami (mrcina od avtomobila) in prikazanim (kartonska škatla za jajca) zelo duhovito razgalila varljivost besed in hkrati s pomočjo tega humornega okvira, navidezno samozadostnega, razvijala osrednjo idejo, od katere se predstava in izvajalka nista oddaljili niti za trenutek. In tu je Viktorija, pa čeprav precej jajčasta, težila k idealnim meram, tako da je nase vlekla push-up nedrček, divjala v mrcini od jajcomobila in puščala za seboj panoramo na ekranu prenosnega računalnika. Mimogrede se je učinkovito in duhovito poklonila klasičnemu Hollywoodu in scenam z avtomobili, ki divjajo pred papirnato panoramo v studiu.
Šele s ključnim odmikom od zlatega Hollywooda – medtem ko se je nekoč laž skrivala, da bi se ustvarila prepričljiva (lažna) resničnost – se danes laž razkriva zato, da bi se ta lažna resničnost pretočila v resnično resničnost ali vsaj v njeno verno preslikavo, kritiko …
Pri vsem tem je junaško delo opravila Ana Zala Štiglic, ki je vse fizične akcije odigrala brez najmanjše preračunljivosti, odmore pa brez hitenja in nervoze. Pazljivo in osredotočeno je vodila kamero in zelo šarmantno komunicirala s publiko ter prefinjeno peljala zgodbo do (svojega) uspeha.
Scenografijo, ki je sestavljena iz niza vsakdanjih stvari, oživljenih na sceni, in ki tvori kreativno gnečo in nered, podpisujeta Monika Pocrnjić in Toni Soprano (Metka Golec).
Za konec: predstava Viktorija 2.0 se zelo pametno, razigrano in duhovito poigrava z animacijo lika, telesa, predmetov in samega gledališča, vse to pa počne s kakšnim neskončno šarmantnim kilogramom preveč.
***
V sezoni 2017/2018 na SiGledal gostimo hrvaškega kritika Igorja Tretinjaka, ki pravi, da ima zelo rad slovensko gledališče, še posebej lutkovno, in da je pisanje za portal SiGledal zanj najboljši način, da slovenske lutkovne predstave še bolj intenzivno spremlja. Je tudi asistent na programu za lutkarstvo Oddelka za gledališko umetnost na Umetniški akademiji v Osijeku. Gledališke kritike in teatrološke tekste objavlja od leta 2008 v kulturnih in strokovnih časopisih, publikacijah in na spletnih portalih Vijenac, Hrvatsko glumište, Književnost i dijete, Niti, Artos, tportal.hr, kazaliste.hr in drugih. Je pobudnik in glavni urednik spletnega portala o gledališču kritkaz.com in glavni urednik spletnega časopisa Umetniške akademije v Osijeku Artos. Avtor monografske študije Fenomen Pinklec – od rituala do igre; 30 let Gledališke družine Pinkler (2017). Član Hrvaškega društva gledaliških kritikov in teatrologov, hrvaškega centra UNIMA in umetniškega sveta Mednarodnega festivala lutkovnega gledališča – PIF.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/zelo-duhovito-in-kreativno-poigravanje-z-gledaliscem-in-kilogrami-r