Ajda Bračič / Foto: Katja Brezovar
Ajda Bračič je nekdanja urednica redakcije za scenske umetnosti spletne platforme Koridor – križišča umetnosti, trenutno zaključuje magistrski študij arhitekture. Z gledališčem jo vežejo zaledje iz gledališke improvizacije, fascinacija s scenografijo in z uresničitvijo neomadeževana želja po dramski igri. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejela iz rok Pie Vatovec. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Ampak Dane Zalke Grabnar.
Ajda Bračič / Foto: Katja Brezovar
Monolog – s številnimi ponovitvami, vzkliki in predahi za prebiranje ravno prav zahteven, da se je ob poskusu prodiranja v njegovo gostobesednost treba malce potruditi in se mora njegova obdelava začeti z odločitvijo in z resnim namenom, da ga prav zares preberemo, kar pri besedilih na splošno občudujem. Omejen dogajalni prostor: kopalnica. V njem omejena zasedba predstave, samotni protagonist s prismojenim imenom, gospod Jonatan Hruška. Iz njega pa v nefiltriranem neprekinjenem toku deroča prav nič omejena godlja ubesedenih občutij, spominov, samoprepričevanj in poskusov manipulacije, ki vsi veljajo breztelesnemu poslušalcu izza vrat kopalnice, naslovnemu Danetu. Blizu mi je preprostost zasnove tega besedila, ki je poglabljanje nastale situacije brez pripomočkov zgodbe, prostora, brez česarkoli. Le besno zaletavanje z glavo v zid, v neskončnost.
Protagonistovo spiralno padanje v črnino lastne nemoči bi strokovno oko bržkone znalo klinično diagnosticirati, pa vendar Jonatanovo stisko lahko razumemo vsi, ne glede na našo specifično duševno motnjo. Je sploh kdo tam, za vrati kopalnice? Nas kdo posluša? So že vsi odšli?
Če včasih drži, da tisto, kar izgovorimo na glas, pridobi na resničnosti, je tu ravno nasprotno. Dane z vsako besedo polzi dlje iz dosega in z vsako novo trditvijo je bolj jasno, da nič od izrečenega ni res, da tega ne verjamemo več niti sami. »Kaj me briga, če greš. Kar pojdi. Celo življenje mi že visiš na ramenih. Pojdi in lepo se imej. Jaz in ti nisva eno! Jaz sem lahko sam! Z lahkotno lahkotnostjo sem lahko sam. Midva nisva eno! Jaz sem cel!« Ko se vrata končno odprejo, lahko z branjem začnemo od začetka. Priporočam vsem, ki se radi opajate z najžlahtnejšimi vrstami obupa, pa tudi tistim, ki radi preberete dobro dramsko besedilo.
Štafeto predajam dobri prijateljici, režiserki, plesalki in jezikoslovki Zali Mojci Jerman Kuželički, saj je ena od oseb, ki me vedno znova navdihujejo in katerih mnenja najbolj spoštujem.
Povezava: Zalka Grabnar: Ampak Dane
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ajda-bracic-bere-sodobno-slovensko-dramo