Režiser Divjak je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da predstava, ki v naslovu nosi število šest, zastopa šest mladoletnikov brez spremstva odraslih, hkrati pa govori o razdiralni politiki in strahu, ki se je podpihoval v času begunske krize in je vrhunec po njegovem prepričanju dosegel prav v Kranju.
Zgodbo je želel obuditi, ker ima občutek, da se današnja družba vse bolj radikalizira v desno smer, nekatere stvari, ki so še nekoč naletele na neodobravanje in splošno nestrinjanje, pa postajajo del vsakdanjika. "Zgodba je zanimiva, ker je po eni strani zelo enostavna, po drugi pa precej kompleksna," je poudaril in dodal, da raziskovalno-dokumentarna predstava prikazuje, kako lahko postavljanje bodeče žice, organizacija raznih protestov, kot je bil protest v Šenčurju, podobe v medijih in politični govori privedejo do tega, da se ljudje ustrašijo šestih mladoletnih begunskih otrok.
V napovedi predstave, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana, piše: "19. februarja 2016 ravnateljico dijaškega doma Kranj nenapovedano obiščeta podžupan in vodja službe za zaščito Mestne občine Kranj. Kako bomo to preprečili? Kako bomo to preprečili? Preprečili kaj? To, da bi v dijaški dom prišli mladoletni prosilci za azil ali to, da bi bili starši dijakov proti?"
Ozadje predstave je znano. Oblasti so v času begunske krize iskale primerne namestitve za mladoletne migrante brez spremstva odraslih. Ena od možnosti je bil Dijaški in študentski dom Kranj. Nastanjeni bi bili v stavbi, kjer dijakov ni, v tretjem nadstropju študentskega doma. Ravnateljica je sklicala sestanek, starši dijakov so bili do namere odklonilni. Med drugim so grozili z izpisom otrok iz doma. Svoje nestrinjanje so s podpisi izrazili tudi nekateri profesorji Gimnazije Franceta Prešerna.
Režiser je pojasnil, da predstava cilja na politično razsežnost celotnega problema: "Kaj bi morala na tej točki storiti oblast in kam pelje to, da so mestni in občinski sveti izdajali sklepe, da v svoji občini nočejo migrantov, kar bazira samo na rasizmu in ne na konkretnem problemu." Loteva se tudi vprašanja, do kod je človek pripravljen slediti svojim prepričanjem in kdaj se podredi pritisku okolice. Čeprav predstava temelji na resničnih dogodkih, je v njej tudi veliko izmišljenega, je še opozoril režiser.
V predstavi igrajo Iztok Drabik Jug, ki je poskrbel tudi za zvok, Alja Kapun, Katarina Stegnar, Vito Weis in Gregor Zorc. Temo je pomagala raziskati Maja Ava Žiberna, video je oblikoval Domen Martinčič in svetlobo David Orešič. "Določeni predsodki, strahovi in mali fašizmi so v vseh nas. Neko okolje, ki je manj ali bolj odprto, jih lahko duši ali podžiga," je povedala Katarina Stegnar.