Jernej Gašperin / Foto: Osebni arhiv
Igralec Jernej Gašperin, član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejel iz rok Ane Penca. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskal bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločil, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst ATL 220 Andreja Rozmana Roze.
Jernej Gašperin / Foto: Osebni arhiv
Najlepše se zahvaljujem Ani Penca za vabilo k sodelovanju. Z veseljem sem se odzval in se znašel na portalu SiGledal, obkrožen z množico tekstov, pod rahlim časovnim pritiskom, z željo, da si enega izberem. Ključev, kako izbrati, je bilo več. Pri svojih predhodnikih sem slutil, da je nekatere zvabil provokativen naslov, druge avtorica ali avtor. Opazil pa sem tudi, da je marsikateri igralec izbral tekst, ki ga je v preteklosti uprizarjal. Skratka, tudi sam sem se odločil za tekst Andreja Rozmana Roze Lizistrata, ki sem ga pred časom študiral. Odprla pa se mi je stran z vsemi besedili dotičnega avtorja. In v oči mi je padla drama ATL 220, ki je najbrž nastala v koprodukciji z Živadinovom, saj me je že naslov asociiral na plovilo, ki je namenjeno v vesolje, in to ne na reaktivni pogon z odmetavanjem delcev, pač pa na sodobni, ekološki, z dvoizmenskim električnim napajanjem. In odločitev je bila storjena.
Izkazalo pa se je, da so moja predvidevanja popolnoma napačna, saj me je že podnaslov vrnil v rodno Radovljico. ATL po novem pomeni, da se Anton Tomaž Linhart od zdaj postavlja ob bok našim najznamenitejšim gledališčnicam, ki svoje inicialke uporabljajo kot blagovno znamko. Pripis 220 pa ne pomeni količine voltov, ki napajajo akumulator Živadinove rakete, pač pa razdaljo od njegove smrti do danes, izraženo v letih.
V iskanju sodobne slovenske drame sem naletel na prepoten, lasuljast, z vampi in vinom polit duhovit zgodovinski vpogled v obdobje, ko se Linhart s svojimi sodobniki sooča s porodničarstvom. Rojeva se slovenščina. Poleg celega kupa novorojenčkov doživimo rojstvo slovenske dramatike in rojstvo prvega slovenskega pesnika. Navdušen sem bil nad domiselnostjo dogodkov, med katere Roza ulovi dialoge protagonistov. Dogajanje je postavljeno med dva obče zgodovinska mejnika, ki sta zaznamovala takratno Evropo; smrt Marije Terezije in smrt njene hčere Marije Antoanete. Vmes pa smo deležni plejade dogodkov, ki nas ves čas opozarjajo, kje na zgodovinskem traku se nahajamo, čeprav so dialogi in prevladujoče vzdušje popolnoma prizemljeni, onesnaženi, polnokrvni, nepretenciozni.
Na tem mestu bi rad iskreno čestital Andreju Rozmanu Rozi, da je uspel iz edine prepoznavne vizualne upodobitve Antona Tomaža Linharta, ki je, vsaj kolikor je meni znano, le silhueta njegovega profila, izrisati njegov karakter, njegov čas in vzdušje, v katerem so nastajala za naš jezik tako prelomna dela.
Kot Radovljičan bom štafetno palico predal Radovljičanki, in sicer svoji sestri Anji Košir, slovenistki in komparativistki, veliki ljubiteljici slovenske besede in poznavalki prenekatere podrobnosti iz slovenske literature. Pa naj štafetna palica tokrat ostane v družini.
Povezava: Andrej Rozman Roza: ATL 220
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/jernej-gasperin-bere-sodobno-slovensko-dramo