Foto: Ramaida Osim
NAGIB Izložba 2# – serija performativnih gest. Performativno predavanje.
Foto: Ramaida Osim
Z vzpostavitvijo žive fizične prisotnosti in neposrednih relacij med subjekti kot zavezujoče izvirnosti performativnih praks nujno hkrati konstituiramo tudi že njihovo neizbežno omejitev. Enkratnost in avtentičnost kreativnega procesa ali neponovljivost dogodka je neizogiben pogoj za njegov obstoj, a ga hkrati obsoja na stanje nemoči znotraj sodobne industrije kulturnih proizvodov, namenjenih nenehni množični reprodukciji. Zahteva po fizični prisotnosti postavlja performativne umetnosti s kvantitavnim omejevanjem soprisotnih subjektov v kontradiktoren položaj nasproti naraščajoči množični konzumaciji drugih medijev. Novi mediji so razširili in preoblikovali načine prisotnosti s kombiniranjem fizičnosti in simulakrov, z razgradnjo teles v prostoru, s simultanimi prisotnostmi, ločevanjem telesa in glasu, podvojitvami, fragmentarnostjo … Čedalje večja prisotnost virtualnih teles, glorioznih teles, teles brez organov, fraktalnih teles, fantomskih teles in fluidnih teles nas namreč svari pred prihodnostjo, zaznamovano z odsotnostjo snovnih teles.
Preden se je Špela Trošt posvetila delu producentke, je kot igralka, dramaturginja in pomočnica režije soustvarila več kot 30 projektov. In jih v različnih vlogah še naprej soustvarja. V svojem delu se neprestano pomika v obeh smereh, torej na relaciji telo – osmišljanje in na relaciji misel – utelešanje. Primer prve je doktorska disertacija, v kateri je utemeljila različne artikulacije pojavnosti prisotnosti znotraj teorije in prakse, in primer druge je performans Ko bom velik, bom predstava, v kateri tematika koncepta prisotnosti (iz doktorske disertacije) postane osrednja tema performansa.
Zlasti jo vznemirjajo tiste prakse, kjer stopi v ospredje performativni aspekt. Tiste prakse, ki odpirajo tudi vprašanja realnega, virtualnega, telesnega, predstavljanja, dogodka, prečenja, odprte forme … Leta 2016 je doktorirala na Oddelku za filozofijo in teorijo vizualne kulture na Primorski univerzi z doktorsko disertacijo Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih.
Slovar v nastajanju:
*PRISOTNOST
Ko prisotnost mislim kot performativno kategorijo, je to zdajšnjost performativnega dogodka, skupni realni čas performativne izkušnje v realnem prostoru, v katerem sta združena igralec/performer in gledalec/udeleženec dogodka. Prisotnost v performativnih umetnostih je živa resničnost telesa igralca/performerja in gledalca/udeleženca dogodka v realnem času in prostoru dogodkovnega teksta. Dogodkovni tekst sestavljajo okoliščine, ki se ustvarijo s performativnim dogodkom, kjer sta čas in prostor realna, toda drugačna od vsakdanjega. Prestop v prostor dogodka ustvari razliko med realnim časom vsakdanjika in izvendiskurzivno realnostjo performativnega dogodka. Ali če obrnemo: performativni dogodek je prostorsko-časovna entiteta, ki jo pogojuje sedanjost in določa prisotnost, neposredna navzočnost teles izvajalca in občinstva. Ker ga ni mogoče shraniti, saj je v svojem bistvu zapisan pozabi, je njegova glavna značilnost efemernost. Tako mišljena prisotnost ni statična kategorija, temveč izmuzljiva relacijskost dejansko aktivnih udeležencev dogodka.
Zvok: Tomaž Grom
Video: Špela Trošt, Tomaž Grom
Nastopa: Špela Trošt
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/moja-pojavnost-nima-vec-ostrih-robov