Foto: Martin Draksler
Foto: Martin Draksler
Dan se začne navidez popolnoma običajno. Jaz sama sedi v sobi na stolu. Razmišlja o svojem življenju. Dobro se ima. Nič se ji še ni zgodilo. Takoj zatem prične razmišljati o življenju drugih ljudi. O življenju tistih, ki se imajo manj dobro kot ona. Skuša razumeti njihovo stisko, vstopa v njihova življenja, opazuje jih, prisluhne jim, posodi jim svoj glas, medtem ko čaka na svojo prijateljico, njeno hči in svojega moža. V naslednjem trenutku se ji prijateljica pridruži. Čez eno uro še njena hči in zdaj ne morejo več čakati. Oditi morajo. Zunaj je kaos. Spakirati le najnujnejše in čimprej prečkati morje, priti na varno, do varnega otoka, kjer bodo rešeni. Vsaj tako so jim rekli. Dobro so. Nekje drugje so ljudje, ki niso tako dobro. Ravno k njim je napotena Jaz, le da se tega še ne zaveda.
Arne Lygre (1968) je eno izmed najbolj znanih imen sodobne norveške dramatike. Igra Izginem (Jeg forsvinner) je bila premierno uprizorjena leta 2011. V njej Lygre pred gledalcem razprostre ogromno potovanje, na katerega se podajo njegovi liki. V značilno izčiščenem minimalističnem slogu, v katerem ne izvemo ne kdo so osebe, ki jih spremljamo, ne kje se nahajajo, ne pred čim bežijo, mapira pokrajino sočutja. Kako se izoblikuje ta občutek? Kaj točno pomeni? Ali je sploh mogoč? To so temeljna vprašanja, s katerimi se soočajo njegove figure na poti v začarnem krogu venomer ponavljajočih se vaj v smrti, ki jih vodi enigmatična Jaz. Lygre ne želi biti patetičen, njegovo besedilo je ostro in hladno, bridko v premišljanju odnosov med posamezniki.
Deluje skorajda brezčuten, ko portretira podobe katastrof, ki smo jih danes verjetno še mnogo bolj vajeni, do njih še mnogo bolj indiferentni. Če podobe trupel na naših telefonih, bodisi še tako številčne, ne pomenijo več ničesar, kaj to pomeni za našo prihodnost? Kaj sploh še pomeni biti človek, če pa nekje globoko v sebi vemo, da smo to lahko le zato, ker smo imeli srečo, da smo se rodili na pravem mestu ob pravem času? Ali pač? Morda pa tudi mi, tako kot Jaz, nevede drsimo v globoko blato, iz katerega se ne bomo več mogli izvleči.
Scenografija: Urša Vidic
Kostumografija: Timotej Rosc
Avtorica glasbe: Ema Kobal
Oblikovanje svetlobe: Mojca Sarjaš
Tehnično vodstvo: Grega Mohorčič
Tehnična podpora: Brina Ivanetič, Žan Rantaša
Producentki: Mija Špiler (AGRFT), Barbara Poček (Glej)
Mentorji:
za gledališko režijo: red. prof. mag. Tomislav Janežič, doc. Janez Janša
za jezik in govor: doc. dr. Nina Žavbi
Nastopajo:
Tamara Avguštin
Anuša Kodelja
Bernarda Oman
Živa Selan
Lovro Zafred
Posebna zahvala: Christianu Moeju, Terezi Prepadnik, Martinu Drakslerju, Borutu Bučinelu, Mojci Madon, Sašu Štihu, Hani Čeferin, Mihi Lipeju, Anastasii Krivolapovi, Ani Pavlin, Primožu Smerkolju
Predstava je magistrsko delo Jake Smerkolj Simonetija v okviru drugostopenjskega programa Gledališka in radijska režija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/izginem