24. Pripovedovalski festival
Čarovnica Kirka Odiseju: “Nikogar nisem spremenila v svinjo. Nekateri ljudje so svinje; jaz jih samo razkrijem kot svinje.”
— Louise Glück: Kirkina moč, prevod Veronika Dintinjana
Da bodo tema 24. Pripovedovalskega festivala metamorfoze (tudi transformacije, spremembe), sem se odločila, še preden so pred več kot enim letom te besede naenkrat postale manj poetične in bolj boleče aktualne. Temo sem izbrala predvsem z mislijo na Ovidove Metamorfoze, na njegove skrivnostne in včasih pretresljive zgodbe o junakih, ki se iz različnih razlogov spremenijo npr. v lovskega psa, košuto, rožo, pajka, odmev. V mislih sem imela tudi ljudske zgodbe o navideznih naključjih, ki obrnejo potek zgodbe – npr. o srečanjih junaka s starci na križiščih, z beračicami ob poti, z neznanci sredi vrveža, ki mu, ker je v stiski, razkrijejo svoj obraz modreca, angela, dobre kraljice in pomagajo. Zdelo se je skratka, da bi lahko v programu dali prostor pripovedim, ki skozi motiva spremembe in preobrazbe govorijo o krhkosti ter razsežnostih in mejah človeškega. Potem pa je bil lani festival tako kot druge kulturne prireditve dvakrat odpovedan. Spremembe so na videz nekam zlahka postale naša stalnica, tako blizu/zraven/notri, da je bilo o njih težko razmišljati. Ob tem pa se je paradoksalno zdelo, da se je zares pomenljivo spremenilo bore malo. Pravljice, ta narativni in motivni mehanizem, s katerim smo na festivalu vajeni razmišljati o svetu, so naenkrat postale tudi priročna in večkrat uporabljena, ne pa tudi problematizirana slika idealiziranega odmika: v dekameronske vrtove, v uspavano čakanje, posladkano s kratkočasnimi zgodbami, da bi se lahko potem, ko bo, kakorkoli že temu rečemo, mimo, nespremenjeni in nepostarani vrnili v stari svet. Treba je bilo pogledati v drugo smer, k poeziji, ki pravljične in mitske motive obravnava in teše z drugimi sredstvi. Npr. k lucidni poeziji Louise Glück, ki v svojem branju antičnih zgodb predlaga razumevanje, da očitna transformacija še ne pomeni nujno tudi globlje spremembe. Lahko po-meni zgolj jasno razkritje tega, kdo v resnici smo, kje v resnici smo. Spremeniti se lahko pomeni tudi videti in slišati bolje, kar je dobro in kar je slabo. Kar je dobro.
Deloma letošnji festivalski program ostaja pri vsebinah, ki smo jih načrtovali že lani. Pa se nam ni treba bati, da bi pripravljene zgodbe zaradi čakanja postale postane in preživete. Opravka imamo namreč z materialom, ki je, menda najbolj od vseh literatur, odporen na čas. Poleg tega pa – to je vendar temeljni zakon zgodbe – iste zgodbe v drugačnem svetu zvenijo drugače, pomenijo nekaj drugega. Festivalski program pa je letos bogatejši še za dve drobni, a – vsaj zame – daljnovidni novosti. Poezija ostaja ena redkih form izrekanja v družbenem življenju, ki se ni pustila zapeljati zgodbi. In ravno zato še kako spada na Pripovedovalski festival. Poleg tega, da še naprej pošiljamo zgodbe v veter, upajoč, da bodo našle pozorna ušesa, pa letos besede sejemo tudi na papir. Spomin je dosleden pri pomnjenju občutkov in doživetij, papir pa si dosti bolj natančno zapomni izbor besed in pomenov. Letos tako prvič posebej za festival nastale pesmi in prevod objavljamo tudi v tiskani obliki. Poleg tega festivalske veje raztegujemo širše po Sloveniji in dogodke umeščamo v poletje in jesen, pod odprto nebo in v mehko osvetljene dvorane. Iščemo nova prizorišča, nova občinstva, nove časovne umestitve in s tem raziskujemo poslušanje kot dejavnost – kakšen čas terja, ka-kšen prostor, kakšne nas, ljudi. Še naprej pa cenimo dobro povedane zgodbe, jasne in prodorne misli, natančno namerjene strelice, zgoščeno pozornost poslušalcev in poživljajoč skupni krohot. Vsak zase smo v lanskem letu lahko spoznali lakoto po skupnem poslušanju zgodb. To poletje se nam obeta čas kulturnega obilja. Pridite po zgodbe, pridi-te po osvežilni nočni zrak tudi na naš festival. Držimo (se) skupaj.
Špela Frlic
programska vodja festivala
Vir: http://veza.sigledal.org/festival/pripovedovalski-festival-f-1