Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Pariz, sreda 19. stoletja. Premožni in zaželeni samski moški Fadinard je tik pred poroko s Heleno, hčerko predmestnega vrtnarja Nonancourta. Nevesta je s kočijami, polnimi poročnih gostov, že na poti na prizorišče poroke. Na žalost je Fadinardov konj na poti domov ravnokar pojedel modni damski slamnik, ki ga je našel obešenega na nekem grmu. Slamnik je bil last poročene mlade ženske Anaide, ki se je za grmom skrivala z ljubimcem Émilom. Anaida, ki bi rada ohranila svoje dobro ime, od Fadinarda zahteva nov slamnik, češ da je njen mož zelo ljubosumen in ga bo zanimalo, kam je izginil njen dragi italijanski klobuk. Ko Fadinard ravno odide na misijo »slamnik«, se pripelje Helena z gosti. Fadinard ima pri iskanju klobuka veliko težav. Najprej obišče oblikovalko klobukov, svojo bivšo ljubico Klaro, potem snobovsko baronico, sledi ga vodijo še globlje v zamotane ulice Pariza, od ženske do ženske, od enega do drugega družbenega sloja, poročna procesija (in nevesta) pa mu je ves čas za petami …
Eugène Labiche (1815–1888) je francoski dramatik in komediograf, ki je posebno znan po vodvilu. Slamnik je njegovo morda najbolj znano delo, napisal ga je v sodelovanju s pesnikom in dramatikom Marcom-Michelom. Labiche je v tej igri združil dva najbolj priljubljena odrska žanra francoskega gledališča 19. stoletja: vodvil in dobro narejeno igro. Dediščina vodvila – tega je Labiche še posebej dobro obvladal – je v Slamnik vnesla satiro, posmehovanje buržuaziji in tipske like (prešuštnica, vase zagledana plemkinja, nepoboljšljivi samec, ljubimec, prisklednik, vojak itd.), dramaturgija dobro narejene igre pa trdno strukturo z (v primeru farse, tj. žanra, v katerega spada tudi Slamnik) obveznim ugodnim razpletom. Slamnik, ki poleg zmedene glavne figure iščočega, bežečega moškega v najboljših letih (nekateri kritiki so kljub komičnosti žanra delo znotraj Labichovega opusa razglasili za avtorjevega Hamleta) s svojimi protagonisti vseh družbenih slojev slika mikrokozmos francoske družbe v času drugega francoskega cesarstva, so v 170 letih od nastanka večkrat priredili tako za oder kot za film.
V MGL je priredbo – s posebnim poudarkom na ženskih likih – režiral mojster estetske, stilizirane komedije Diego de Brea, ki je v sezoni 2019/2020 režiral Volponeja Bena Jonsona in Stefana Zweiga.
Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja: Eva Mahkovic
Scenograf: Diego de Brea
Kostumograf: Leo Kulaš
Lektorica: Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Nastopajo:
Fadinard – Jaka Lah
Helena – Jana Zupančič
Anaida –Tjaša Železnik
Nonancourt – Jožef Ropoša
Tardiveau, Beauperthuis – Uroš Smolej
Vezinet – Gašper Jarni
Klara – Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar
Baronica de Champigny – Judita Zidar
Bobi – Klemen Kovačič AGRFT / Matic Lukšič
Emil – Tomo Tomšič
Felix – Boris Kerč
Ahil de Rosalba – Mario Dragojević k. g.
Virginija – Klara Kuk
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/slamnik