Foto: Bojan Brecelj / Arhiv SNG Nova Gorica
Klasika 20. stoletja Čakajoč Godota Nobelovega nagrajenca Samuela Becketta (1906–1989) je že takoj po krstni uprizoritvi leta 1953 v Parizu sprožila pravi plaz nasprotujočih si interpretacij, sam avtor pa se je razlagam dela raje izogibal; ko so ga v nekem intervjuju vprašali, koga in kaj predstavlja Godot, je odgovoril: "Če bi vedel, bi povedal že v igri."
Verjetno so globlje kot vsi kritiki in razlagalci igro dojeli doživljenjsko obsojeni kriminalci, ko so si jo leta 1957 ogledali v ameriškem zaporu San Quentin - prav zlahka so razumeli Vladimira in Estragona, njuno zabavno nemoč, da bi odšla ali nehala čakati, preganjanje praznine s smešnimi ritualnimi igrami, s spomini, ki nezadržno bledijo in se izgubljajo, tisoč in en način, s katerim skušata zapolniti čas. Njuno upanje - kaj jima pa drugega preostane – da bo Godot prišel, da bosta osvobojena, da bosta odrešena.
Uprizoritev Čakajoč Godota je gostovala na:
Adaptacija prevoda: Danijel Malalan (v narečje prelil)
Prevajalec: Aleš Berger
Asistenca režije: Tea Rogelj
Dramaturško sodelovanje: Primož Vitez
Dramaturg: Tea Rogelj
Lektor: Srečko Fišer
Scenograf: Vito Taufer
Kostumograf: Vito Taufer
Avtor glasbe: Igor Leonardi
Glasbena oprema: Igor Leonardi
Oblikovalec luči: Samo Oblokar
Nastopajo:
Primož Pirnat – Pozzo
Iztok Mlakar – Vladimir
Radoš Bolčina – Estragon
Ivo Barišič – Lucky
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/cakajoc-godota