Hči polka

Produkcija: Opera in balet SNG Maribor
Avtor: Gaetano Donizetti
Režija: Krešimir Dolenčić


Foto: Tiberu Marta

Komična opera v dveh dejanjih.

Gaetano Donizetti (1797–1848) se je v zgodovino glasbe – in predvsem operne umetnosti – zapisal kot izjemno plodovit ustvarjalec, saj je za časa svojega ne prav dolgega življenja ustvaril več kot sedemdeset samostojnih opernih del, če odmislimo tiste naslove, ki so bili revidirani – nekateri celo dvakrat. Številne anekdote, ki krožijo v zvezi z njegovim pregovorno lahkotnim komponiranjem – s čimer so ga večkrat primerjali s klasicističnim genijem Mozartom –, pričajo o tem, da je Donizetti v hudi naglici pisal z obema rokama in ustvarjal kar po dve ali celo več oper naenkrat. Kot klasično izšolan komponist (študij kompozicije je zaključil na bolonjskem Glasbenem liceju – Liceo musicale) in izjemno pretanjen poznavalec človeškega glasu je nemudoma po zaključku študija iskal priložnost, da bi se uveljavil s svojimi glasbenogledališkimi deli, a je po več mlačnih odzivih del v Benetkah, kot so Una follia, Il falegname di Livonia, Le nozze in villa, svoj prvi uspeh doživel leta 1822 v današnji italijanski prestolnici Rimu s svojo opero serio Zoraida di Granata, ki je skladatelju dal nov zagon pri ustvarjanju oper za različna italijanska gledališča, predvsem na jugu (Neapelj, Palermo), deloma pa tudi v Rimu in Milanu.

Kljub temu je bila Donizettijeva pot do svetovne (evropske) slave še dolga, saj jo je v resnici doživel šele leta 1830 v milanskem gledališču Carcano z opero Anna Bolena, v kateri je upodobil tragično življenjsko usodo Anne Boleyn, drugo izmed šestih žena angleškega kralja Henrika VIII. Opera je doživela velik uspeh predvsem po zaslugi izjemne italijanske sopranistke Giuditte Pasta, ki je briljantno upodobila naslovno vlogo, in priznanega tenorista Giovannija Battiste Rubinija (v vlogi Percyja). Kot je razvidno iz skladateljevega opusa, je bila Donizettijeva ustvarjalna persona na neki način že od samega začetka razklana med tragičnim in komičnim, kar se kaže predvsem v konstantnem nihanju med ustvarjanjem v dveh značajsko bipolarnih opernih zvrsteh – operi serii in operi buffi. Po preselitvi v Pariz v poznih 30. letih 19. stoletja pa se je Donizetti postopoma privadil na lahkotnejši "modus vivendi" živahne francoske prestolnice, v kateri je prvi velik uspeh doživel februarja 1840 prav s komično opero Hči polka (La fille du régiment), v kateri je združil francoski humor z italijanskim belcantom in ju dvignil na novo, še nesluteno raven.

Prav v Hčeri polka se Donizetti včasih odkrito, drugič spet subtilno poigrava z glasbenogledališkimi in družbenimi konvencijami, ki nastajajo v komičnih trkih med pripadniki različnih družbenih stanov (kot denimo med vivandière (francoski izraz za oskrbnico vojaških enot) Marie in mladim Tirolcem Toniem, ki se vanjo zaljubi) in jih nato z veščo skladateljsko roko usmerja v doseganje prepričljivih odrskih učinkov, ki v gledalcu in poslušalcu izzovejo smeh in obenem osuplost nad virtuoznimi vokalnimi akrobacijami (od teh je prav gotovo najbolj znana Tonieva arija Ah, mes amis, quel jour de fête, v kateri je nanizanih kar deset visokih C-jev). Kljub že večkrat videnemu srečnemu (lahko bi celo rekli šablonskemu) razpletu na videz nepremostljivih (stanovskih, družbenih) razlik med zaljubljencema, ki jih je Donizetti zakodiral v lastno preverjeno glasbenodramaturško formulo, pa nas skladatelj v kontekstu svojega gibkega in "koketirajočega" glasbenega toka, v katerem ne manjka pomenljivih dramskih in glasbenih interakcij med solisti, zborom in orkestrom, vedno znova prepriča z liričnostjo pevske melodije in nasploh z refleksivnimi trenutki, ki pa zgolj odrejajo humorju in komičnemu nasploh tisto relevantno mesto, ki mu v okviru te vélike in nadvse posrečene ljubezenske peripetije upravičeno pripada.      

Zasedba

Dirigent: Simon Robinson
Scenograf: Matic Kašnik
Kostumograf: Alan Hranitelj
Oblikovalka luči: Vesna Kolarec
Zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak
Asistent režije: Tim Ribič
Koreografinja: Cleopatra Purice
Lektorici za francoski jezik: Deja Žunko in Katja Knez
Lektorica za slovenski jezik: Janja Lubej Vollmaier
Šepetalka: Sabina Alatič
Izvedba nadnapisov: Božidar Hadler, Franc Marot
Inšpicienta: Iztok Smeh, Matjaž Marin

Nastopajo:

Marie – Petya Ivanova
Tonio – Martin Sušnik
Sulpice – Jaki Jurgec
Markiza Berkenfield – Irena Petkova
Vojvodinja Crakentorp – Dada Kladenik
Hortenzij – Dušan Topolovec
Caporale – Sebastijan Čelofiga
Notar – Suzuki Hideyuki
Francoski vojaki, Tirolci, služabniki vojvodinje Krakenthorp 

Simfonični orkester SNG Maribor:
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Dolenc

Zbor Opere SNG Maribor:
Zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak

Baletni ansambel SNG Maribor:
Metka Masten, Helena Klasič, Hristina Stojčeva
Vadim Kurgajev, Vasilij Kuzkin, Gabriel Marin, Mircea Golescu, Cristian Popovici


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/hci-polka