Človeštvo ni le del okolja, kot druge živali, ampak je okolje.
Človeštvo obstaja zgolj med dvema.
Kot ljudje obstajamo zgolj v vmesnosti.
Človeštvo ima smisel zgolj v vmesnosti.
- Tristan Garcia, Oblika in objekt
Zdi se, da je svet trčil v točko involucije. Vse več družbenopolitičnih struktur se vrača k dinamiki vmesnosti. Prevladujoča ideologija, ki slavi lastništvo, ohranja kulturni model, omogoča človeštvu (zlasti Evropejcem), da gleda nase kot na edinstveno silo na planetu, s čimer si lasti tudi uporabo nad viri, kot se mu zazdi primerno. Od fevdalnih odnosov do imperializma je na delu točno določena »gospodarjeva« naracija. Tudi sama imperialistična zunanja politika EU je pripomogla k razvijanju dinamike med »jazom« in »drugim«, kar je prispevalo k pojmu drugosti kot sinonimu podrejenosti.
In ne konča se tu. Danes vemo, da naši naravni viri niso neskončni in da ni več področja, ki bi ga še lahko odkrili. A namesto da bi sprejeli takšno realnost, se vanjo vključujemo tako, da pustošimo našo zavest do stanja popolnega obupa. Zato se raje držimo na našem pasu plimovanja, saj onkraj roba plavajočega ploskega diska leži pekel! Ne evolucija ali revolucija, temveč retrogradnost k tradicionalnim razmerjem!
A pred nami stoji alternativna perspektiva: Involucija kot neodtujljiva notranja dinamika organizma, oziroma bolje, organizmov. Proces postajanja prostorska družbena mreža, obzorje horizontalnih srečevanj z vsemi neizbežnimi trki in trenji, nehierarhična participativna konstrukcija gibanja kot jezika in znanja, in obratno. Da, to.
Vsi dogodki potekajo zunaj, kjer se gib lahko razpoteza prosto, neovirano, nujno neovirano. Festival postavljajo v naravno okolje parka Tivoli v Ljubljani (Plečnikovo letno gledališče), dogodki pa so tako dostopni občinstvu v živo, ne pa na spletni distanci.
Umetniški vodja festivala: Matej Kejžar
Vir: http://veza.sigledal.org/festival/spider-2020-f