Ponočnjaki

Produkcija: Lutkovno gledališče Maribor, Zavod Kus Kus, Werk 89 (Dunaj)
Avtor: Peter Kus in Tery Žeželj


Foto: Boštjan Lah

V življenju smo ves čas izpostavljeni zvokom. To niso le zvoki naravnega okolja, temveč predvsem zvoki civilizacije: brnenje prometa, ropot strojev in tovarn, glasovi in kriki ljudi ter neprestana glasbena podlaga, ki doni iz zvočnikov. Ušesa nimajo vek, da bi jih lahko zaprli ... Sluha tudi ne moremo »obrniti proč«, tako kot to lahko storimo s pogledom, zato smo nenehno izpostavljeni hrumenju našega okolja. 

Na »vsakdanji hrup« se sčasoma navadimo; odzovemo se le še na zvoke, ki so v njem (pre)glasni. Naš sluh iz otopelosti predrami le tišina, saj postanemo pozorni na zvoke, ki se iz nje oglašajo. To se zgodi ponoči, ko se mesto umiri in se tihi zvoki v temi slišijo kot mogočni, navadni zvoki pa postanejo strašljivi.

V takšni, vsem dobro znani situaciji se znajde tudi deklica Tonka, ki se zvečer odpravi spat. V strahu pred nevidnimi nočnimi zvoki, ki jih ne razpozna in jih ima za vlomilce, pokliče mamo in očeta. Poskušata ji dopovedati, da sliši čisto običajne zvoke. Pri vsakem si mora le predstavljati, kako je nastal, pa je ne bo več strah. Toda Tonka si ne upa zapreti oči in si ne more zamisliti izvora posameznih zvokov, zato ji mama zvočni svet poskuša razložiti še s poučno pravljico o Grdoglaski. To je mitična zvočna pošast, stara kot svet, ki v sebi združuje vse znane in neznane zvoke, jih pošilja v svet in jih nadzoruje. Ko ponoči zaspi, se ji nekateri zvoki izmuznejo in v temni noči svobodno zaživijo. Prispodoba Grdoglaske takoj podžge Tonkino radovednost. Za vsakim nočnim zvokom zdaj prepozna drugačno zvočno prikazen. Naenkrat je njena soba polna nenavadnih zvočnih bitij, Ponočnjakov. Spoznava jih, muzicira z njimi in odkriva nove glasbene svetove. Tako si sredi neartikulirane kakofonije, v kateri smo ljudje prisiljeni živeti, Tonka ustvari svoje zvočno okolje ter iz prestrašenega otroka postane ustvarjalna in samosvoja deklica. S svojo odločnostjo nam pokaže, kako dragocen je zvočni svet za našo osebnostno rast in kako z aktivnim in ustvarjalnim poslušanjem odkrivamo tudi bistvo samih sebe in svojega bivanja. Zvočnemu nasilju sodobnega sveta se ne moremo izogniti z umikom iz sveta zvokov in civilizacije (taka rešitev je vsaj nepraktična, če ne kar nemogoča), temveč z iskanjem pravega zvena, svoje glasbe in smisla v kakofoniji sveta, ki nas obdaja. Tako bo vsakdo od nas v njej našel svoje notranje ravnovesje in s tem svojo »tišino«. (Peter Kus, Tery Žeželj)

Zasedba

Režiser, avtor glasbe in izvirnih glasbil: Peter Kus

Avtor likovne podobe: Gregor Lorenci
Dramaturginja: Tery Žeželj
Lektorica: Metka Damjan
Koreografka: Alicia Ocadiz
Kostumograf: Iztok Hrga
Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel
Mojster luči: Gašper Bohinec
Tonski mojster: Jure Auguštiner
Izdelovalca lutk: Gregor Lorenci in Taeko Yoshida
Izdelovalci scene in scenskih elementov: Lucijan Jošt, Primož Mihevc, Peter Kus, Aleš Kuzma in Igor Vidovič
Izdelovalci kostumov: Mojca Bernjak, Nina Šabeder in Iztok Hrga

Nastopajo: Urška Cvetko, Miha Bezeljak, Elena Volpi in Michael A. Pöllmann


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/ponocnjaki