Foto: Neven Petrović
Foto: Neven Petrović
John Berger je nekoč dejal, da je način, na katerega gledamo umetniško delo, pogojen z vrsto predpostavk: idejami lepote, resnice, civilizacije, forme, statusa in okusa. V tem kontekstu je materija sodobnega plesa še bolj krhka, težje oprejemljiva in izmuzljiva, zlasti če njegov vsebinski arhiv ne izhaja iz opisnega, vnaprej izrisanega okvirja, kateremu se telo prilagaja, temveč samo telo odpira svoj lastni prostor interpretacij.
Zato je Magdalena Reiter svojo novo predstavo simbolično poimenovala Conversation pieces - ne določujoč smeri in silnic pogovora - bodisi med koreografom in plesalko ali med plesalko in občinstvom. Primarno se osredotoča na (ženska) telesa in njihove lastne monologe, njihovo izčrpanost in omejitve, s kateremi se srečujejo - pozicioniranje enega nasproti drugemu, definiranje enega izoliranega telesa znotraj telesa skupine ter znotraj samega prostora in časa. Še bolj je pomembo, da konstelacije znotraj njenega koreografskega jezika ustvarjajo vizualne reference na percepcije ženskega telesa, ki se vedno izognejo popolni interpretacijski opredeljitvi.
Te reference izhajajo iz kolektivnega spomina na zgodovino umetnosti, zlasti kiparstva, na kompleksnost in rafiniranost telesa, vendar se hitro dezintegrirajo in zaključijo, ko pričakujemo, da se bodo naprej razvile. Izzivajo s svojo fluidnostjo in neizpolnjenimi pričakovanji, kako naj bi se žensko telo gibalo in se obnašalo na odru. Pristop k telesu postane skoraj laboratorijski, anatomski, zveden na najbolj osnovne elemente - gib, ki za trenutek nakazuje senzualnost, povede u deizintegracijo ženskega telesa, mesa in kože. Telesa, ki so pogosto delno skrita ali imobilizirana postajajo istočasno duhovita in bolna. Tekoče gibanje ustavi njegova lastna nasičenosti in repetativnost. Prostor, ki se odpira v vrzelih je kritika tega, kako dojemamo žensko telo na odru, obenem pa tudi samozavedanja, da smo gledani in tega kaj počnemo glede na to zavedanje. Prostor, ki se odpira v destrukciji, analizi in redefiniciji nepopolnih in nepričakovanih teles, je prostor transformacije razumevanja, prepuščen domišljiji vsakega posameznega opazovalca.
Dramaturgija: Vedrana Klepica
Kostumografija: Ana Savić Gecan
Glasba: Nenad Sinkauz in Alen Sinkauz
Scenografija: Andrej Rutar
Asistentka koreografije: Lada Petrovski Ternovšek
Oblikovanje luči: Marino Frankola
Produkcija: Studio Contemporary Dance Company in Zavod Mirabelka
Koprodukcija: Zagrebški Plesni Centar v sklopu rezidenčnega programa
Partnerji: Zavod Bunker, Dance Week Festival
Plesalke: Ana Vnučec, Dina Ekštajn, Martina Tomić, Ana Mrak, Ida Jolić, una Štalcar Furač
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/conversation-pieces