Stara Ljubljana - mehanične lutke

Produkcija: Mini teater
Avtor: Niko Grafenauer, Janez Lombergar, Robert Waltl
Režija: Robert Waltl


Foto: Miha Fras

Od Karlovških ali Pisanih vrat ter stolpa Padava prek Vodnih vrat, Čevljarskega mosta, Nemških vrat, Knežjega dvora, Turjaške posesti, Vicedomske palače, Kapucinske cerkve, Rotovža pa vse do Frančiškanske cerkve in samostana, Kloštrskih ali Poljanskih vrat pa do Šempetrskega predmestja in Judovske četrti.

Osredotočamo se na Ljubljano 16. stoletja, ko je bilo srednjeveško življenje v mestu zelo burno in dinamično. Tukaj so bolj ali manj složno prebivali katoliki, protestantje in Judje, mesto so večkrat oblegali Turki. Skozi mesto se je po poroki s špansko princeso s prvim slonom sprehodil sam cesar Maksimilijan II in so tako ljubljančani še pred dunajčani videli slona. Ljubljana je bilo cvetoče pristanišče, kjer se je trgovalo. Tukaj pa je bil seveda tudi center družabnega življenja. Prirejale so se srednjeveške pasijonske igre. Prihajali so italijanski ulični lutkarji. Ob Trubarju in njegovimi pristaši se je razvijal nov jezik in knjiga, Judje so mestu dajali posebno živahnost, v Ljubljanico so namakali goljufive peke, po legendi pa je v Ljubljanici prebival tudi Povodni mož, ki je na Starem trgu pod lipo ugrabil lepo Urško. Na grajskem hribu so se urili vitezi, plesale grajske gospodične, hrabri sv. Jurij se je boril z zmajem ga premagal, ostale zmaje pa okamenil za kasnejši Zmajski most. Po mestu je velikokrat lomastil rdeči petelin, takrat so v en glas zvonili ljubljanski zvonovi in piskali ljubljanski piskači. Vse skupaj pa je čuvalo trdno obzidje s šestimi mestnimi vrati. 

Zasedba

Lutke in scena: Robert Smolik
Glasba: Ansambel Noreia
Glasbeniki: Ana Novak, Robert Bone in Anej Ivanuša

Igra: Tadej Pišek


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/ljubljana-mehanicne-lutke