Foto: Arhiv CD
Foto: Arhiv CD
Patricia Guerrero = sodobni flamenko. Njeno delo je umetnost, ki gradi sanje in stvarnosti ter ruši škodljive, represivne mite.
Kritiki pravijo, da gre za ples v velikih potezah, občinstvo, da je sodobna, drzna, ustvarjalna, svobodna, feministka, ženska, hčerka … vse to, predvsem pa plesalka.
Njen projekt Distopija je zgodba, ki se dogaja v namišljenem, a še kako resničnem kraju, je zgodba o neizprosni naravi, o samoti, nerazumevanju, o življenju, ki nikakor ni takšno, kot si ga zamišljamo, zato pa vedno znova ravno zaradi tega presenetljivo, boleče lepo in vsakega trenutka vredno uživanja.
Zgrajena zgodba je dopolnjena s tremi vrhunskimi plesalci, prav takšnimi glasbeniki in odlično pevko, ki se enako dobro znajde v vseh žanrskih legah, naj gre za opero, flamenko ali pop viže trenutno najbolj vročih izvajalk. Distopija je zgodba, s katero se dotaknemo točke nič, sočasno pa se od nje že odrinemo. Kam, ni povsem jasno, gotovo je samo to, da stran, navzgor … je katarzični dogodek. Takšen, kot je ples Patricie Guerrero, ki z gibanjem riše geometrične oblike, jih nato predrugači, razdre in preobrazi v osnovne elemente – v »distopije« plesalke, ki jih preoblikuje v velike in male »katedrale«. Od utopije do distopije s plesom, ki ga goji, razvija, neguje, zavije in gledalcu ponudi kot darilo.
Zgodba se giblje med resničnostjo in sanjami, resnico in delirijem, skozi imaginarij prepletenih zvokov in gibov. Prehaja v igro vzgibov, ki žensko spremlja v navidezno blagohotni družbi, vendar jo pravzaprav zasužnji in oropa lastnega jaza, celo lastnega telesa, ter preobrazi v nekakšen avtomat z vnaprej programiranimi, krmiljenimi gibi. Zgodba se navdihuje pri resničnosti, ki jo živimo, odstira skrite strani našega sveta, zaznamovane s tišino in osamljenostjo.
Glasba: Dani de Morón
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/distopija