Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Besedilo opisuje genezo neprozornega odnosa med Oraziom in Artemisio Gentileschi, talentirano vajenko z uporniškim značajem v času, ko je bilo neodvisno življenje ženske dejansko nemogoče. V tej zgodbi pridejo do izraza manipulacije očeta, ki izvaja oblast, a občuti lastno šibkost pred odgovornostjo do vznemirljivega srečanja, s katerim bo za vedno zapečatil življenje slikarke in predvsem ženske.
»Pokazala vam bom, česa je sposobna ženska,« je napisala Artemisia enemu od svojih naročnikov. Ta ponosna izjava povzema celotno življenje in delo izjemne umetnice.
Artemisia Gentileschi (1593-1653) se je v umetnosti slikarstva urila v delavnici očeta Orazia; doma je, tako kot vsa neporočena dekleta, živela skoraj kot v priporu. Priložnosti, da bi se česa naučila od lepote rimskih umetnin, skorajda ni imela: smela je le stopiti v katero od bližnjih cerkva, in vsekakor vedno v spremstvu staršev. K sreči je živela blizu cerkve Santa Maria del Popolo, kjer je lahko občudovala dela Raffaella, Sebastiana del Piomba, Caravaggia in Annibala Caraccija. Kljub omejitvam takega vajeništva je kmalu dokazala, da ima talent in trdno voljo, ki sta presenetila celo samega Orazia. A prav v domači hiši je Artemisio, ko je bila stara komaj 18 let, posilil očetov sodelavec, Agostino Tassi. Dokumenti procesa so se ohranili v celoti in nam danes omogočajo, da živo slišimo Artemisiin glas, kako zagovarja resnico tudi med mučenjem in pred posiljevalcem, ki je vedno kljub neizpodbitnim dokazom zanikal svojo krivdo. Iz teh spisov izhaja preplet laži, morbidnosti in nasilja, v katerega so bili vpleteni tudi drugi moški iz očetovega kroga.
A grozljiv dogodek ni ustavil Artemisie; nasprotno – omogočil ji je, da se je otresla očetovega vpliva. Takoj po procesu se je umetnica poročila in se je preselila v Firence, kjer je začela delati kot svobodna umetnica. Tri leta pozneje je bila Artemisia kot prva ženska sprejeta v Akademijo likovnih umetnosti (Accademia delle Arti e del Disegno). Malo žensk se je takrat ukvarjalo s slikarstvom, še bolj redke pa so bile tiste, ki so same vodile uspešno podjetje ter svojo javno podobo in delovanje prilagodile željam plemenitašev, knezov in kraljev, od katerih so pridobivale naročila. Tako kot njeni moški kolegi je tudi Artemisia potovala, da bi gradila lastno kariero: najprej je bila v Firencah, potem spet v Rimu, Benetkah in Neaplju.
Artemisia se je osredotočila na upodabljanje ženskih likov: Judite, ki je omrežila Oloferna, vodjo sovražne vojske, in mu odrezala glavo; Lucretie, ki se je po posilstvu odločila za smrt; Kleopatre, ki je naredila samomor, da bi ubežala rimski nadvladi. Umetnica je kmalu razumela, da je njene naročnike prevzela predvsem misel na žensko, ki riše druge ženske – herojske ženske. Tako umetnica kot junakinje njenih slik prevzemajo torej nase tipično moške vloge – in prav ta zasuk je verjetno, kot pikantni detajl, omamljal sodobnike. Artemisia torej ni le preprosto slikala – slikala je zgodovinske dogodke, medtem ko so se ženske takrat posvečale manj pomembnim žanrom, na primer tihožitju ali portretom. Poleg tega je bil njen pripovedni talent primerljiv le s Caravaggiovim: Artemisiin čopič je znal spremeniti vsak motiv v dramsko dogajanje, polno napetosti in energije. V njenih delih ni nič zgolj ljubko ali dekorativno. Moč te ženske lahko zaznamo ob enem od njenih številnih avtoportretov – ti so bili del dokaj moderne strategije za promocijo lastne podobe –, ko srečamo njen pogled, izzivalen in upravičeno ponosen na to, kar je znala ustvariti.
- Ermanna Panizon
Prevod: Janko Petrovec
Scena: Marjan Kravos
Kostumi: Aleš Čakš
Glasba: Michele Budai
Lektor: Jože Faganel
Glasbo izvajata: Michele Budai, Vanja Zuliani
Nastopata:
Nikla Petruška Panizon – Artemisia
Vladimir Jurc – Orazio
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/artemisia-gentileschi-srecanje