Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Še preden je svojo praizvedbo v rimski Operi doživela Tosca januarja 1900, je Puccini že intenzivno iskal novo temo oziroma predlogo za svojo naslednjo opero. Med ožjim izborom primernih del so bile tudi Maeterlinckova drama Pelléas et Mélisande, Hugojev epohalni roman Les Misérables in Daudetov roman Tartarin de Tarascon. Toda šele po poletnem obisku londonske produkcije Tosce je našel svoj pravi navdih v tragični enodejanki Madame Butterfly: A Tragedy of Japan Davida Belasca, ki je nastala kot dramatizacija kratke zgodbe Madame Butterfly Johna Lutherja Longa in je bila ravno tedaj na programu v londonskem gledališču Duke of York’s Theatre. Puccini je bil na predstavo navdušen, zato je takoj angažiral svoja libretista, Illico in Giacoso, da bi začela s pripravo besedila. Kot po navadi je bila naloga Illice, da pripravi ustrezno dramsko strukturo in osnutek dialogov, ki bi jih nato Giacosa prepesnil v verze.
Prva različica opere Madama Butterfly, ki je bila zasnovana v zgolj dveh dejanjih, je bila prvič izvedena v milanski Scali 17. februarja 1904 in je doživela slab sprejem pri publiki, in to kljub dejstvu, da sta bila v vlogah glavnih dveh protagonistov – ljubezenskega para – Čočo san in Benjamina Franklina Pinkertona angažirana priznana sopranistka Rosina Storchio in tenorist Giovanni Zenatello. Glavni razlog za fiasko operne praizvedbe pa ni bila kakšna kompozicijska pomanjkljivost, ampak predvsem pomanjkanje časa za ustrezno pripravo zahtevne glasbene partiture, ki jo je Puccini oddal po predvidenem roku, saj je njegovo temeljito spoznavanje z japonsko kulturo – znano je, da se je pri komponiranju pogosto posvetoval z neko japonsko igralko, ki je takrat bivala v Milanu – terjalo preveč časa.
Puccini pa po propadli praizvedbi ni obupal nad opero in jo je zgolj nekoliko dramaturško razčlenil – pravzaprav je izvorno drugo dejanje “razbil” na dva dela –, prav tako pa je naredil še nekaj minornih harmonsko-melodičnih popravkov v posameznih arijah in inštrumentalnih prehodih. Sledil je velik uspeh prve izvedbe nove različice opere 28. maja še istega leta (1904) v Brescii. Madama Butterfly, ki bo po več kot desetletnem premoru (nazadnje je bila uprizorjena v sezoni 2008/2009) ponovno zaživela na velikem mariborskem odru, je ena tistih redkih primerov, ko se operni libreto in ne nazadnje tudi čustveno nabita glasba z emfatičnim vrhuncem v ljubezenskem duetu Vogliatemi bene med pravkar poročeno japonsko gejšo Čočo san z ameriškim mornariškim častnikom Pinkertonom kaže kot pomenljiva umetniška nadgradnja lastnega izvirnika – Longove kratke zgodbe in Belascove dramatizacije –, kar potrjuje tudi trajna priljubljenost te opere na preštevilnih opernih odrih po vsem svetu.
Dirigent: Jacopo Sipari Di Pescasseroli
Scenograf: Nicolas Boni
Kostumograf: Luca Dall`Alpi
Asistentki kostumografa: Suzana Rengeo in Simona Toš
Oblikovalec luči: Bruno Ciulli
Zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak
Asistent režije: Tim Ribič
Nastopajo:
Čočo san – Sabina Cvilak / Rebeka Lokar
Suzuki, njena služabnica – Irena Petkova
Benjamin Franklin Pinkerton, poročnik ameriške mornarice – Martin Sušnik / Renzo Zulian
Sharpless, ameriški konzul v Nagasakiju – Jaki Jurgec
Goro, ženitni posrednik – Dušan Topolovec
Princ Jamadori – Bogdan Stopar, Tomaž Planinc
Bonzo, Čočosanin stric – Alfonz Kodrič
Jakuside, Čočosanin stric – Jernej Luketič
Kate Pinkerton – Klavdija Kuzkin
Cesarski komisar – Sebastijan Čelofiga
Matičar – Bojan Hinteregger
Čočo sanina mati – Dada Kladenik
Čočo sanina sestrična – Lucija Krašovec
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/madama-butterfly-1