54. Festival Borštnikovo srečanje
Festival Borštnikovo srečanje je osrednji slovenski gledališki festival, ki več kot pol stoletja bogati slovenski gledališki in kulturni prostor. Poteka v drugi polovici oktobra v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Program obsega izbor predstav slovenskih institucionalnih in nevladnih producentov v tekmovalnem in spremljevalnem programu, povabljene gledališke predstave iz tujine, usposabljanja, delavnice in aktivnosti za razvoj občinstev, študentsko gledališče ter strokovne dogodke v sodelovanju s slovenskimi in tujimi soorganizatorji. Običajno traja štirinajst dni, obiščejo ga številni domači in tuji gostje, med slednjimi tudi selektorji tujih festivalov, umetniški in programski direktorji, novinarji ter druga zainteresirana ter strokovna javnost. Festival v primerljivih deležih financirata Republika Slovenija in Mestna občina Maribor, samostojno ga vodi umetniški direktor.
V 53. letih svojega obstoja je festival uresničil in presegel vizijo svojih ustanoviteljev in postal najpomembnejši slovenski gledališki dogodek, promotor slovenske gledališke ustvarjalnosti ter ambasador slovenskega gledališča v mednarodnih povezavah in tujini. Je pomembna institucija za razvoj nacionalnega gledališkega izraza, zaokrožena programska struktura, ki temelji tako na predstavitvi aktualne produkcije kot tudi na refleksiji relevantnih gledaliških problemov ter verifikaciji aktualnih gledaliških pojavov. Vseskozi je bil tudi osrednji praznik slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Festival podeljuje nagrade za dosežke na več področjih gledališke ustvarjalnosti, najuglednejša med njimi pa je Borštnikov prstan, nagrada za izjemen igralski opus.
Temeljno poslanstvo festivala je izbrati in predstaviti najkakovostnejše dosežke slovenske gledališke sezone, nagrajevati gledališke ustvarjalce in njihove ustvarjalne dosežke, promovirati in popularizirati gledališko ustvarjalnost pri vseh starostnih skupinah občinstva, doma in v tujini, spodbujati kakovost in profesionalno raven slovenske gledališke ustvarjalnosti, omogočati pretok informacij in izmenjave predstav, predstaviti tujo gledališko ustvarjalnost ter spodbujati raznolikost in hkrati povezanost gledališkega prostora in izraza.
Utemeljitev selekcije za tekmovalni program 54. Festivala Borštnikovo srečanje 2019
Za izbor predstav na Borštnikovem srečanju že nekaj časa velja, da je razumljen kot avtorsko dejanje aktualnega selektorja. To dejstvo je do neke mere olajšalo mojo odločitev, da sprejmem povabilo k letošnji selekciji. Seveda z zavestjo, da vsaka svoboda – tudi avtorska – pomeni odgovornost. Osrednji nacionalni gledališki festival namreč ni razumljen samo kot pregled najzanimivejših, kakovostnih in presežnih gledaliških dogodkov pretekle sezone, ampak ima tudi tekmovalni naboj. Tu se pojavi zanimivo vprašanje: če gre za tekmo, kakšna so potem pravila? Kdo lahko sodeluje, kaj se primerja, v čem se tekmuje? Čeprav pravilnik Borštnikovega srečanja to do neke mere ureja, ostaja vprašanje v resnici odprto.In med drugim opozarja na to, da je sodobno gledališče postalo široka paleta scenskih praks, kjer stvari niso samo dobre in slabe, ampak predvsem tudi različne. Težko primerljive. Zato se zavedam, da je ne samo pravica, ampak tudi dolžnost aktualnega selektorja, da postavi jasne kriterije za tekmovalni spored. Kriterije, ki se seveda spreminjajo, kot se spreminjata mera in okus vsakokratnih selekcij. Na drugi strani pa se ni odveč zavedati, da je tekmovanje v polju umetnosti zmeraj problematično in da gledališče ni matematika. Predvsem pa je bila umetnost vedno tudi kršenje zakonov in pravil. Zato je potrebno na festival gledati kot na celoto. Menim, da je vsaka predstava, ki se uvrsti na Borštnikovo srečanje, v svojem pomenu festivalska predstava; ne glede na to, v kateri program je umeščena.
Moja selektorska agenda temelji na treh osnovnih in med seboj povezanih kategorijah. Imenujem jih igra, mišljenje in uprizarjanje. Tako v tekmovalni plan letošnjega festivala izbiram teater, ki svoj ustvarjalni napor povezuje z gledališko igro. Ta moja odločitev ni brez zveze z osebnostjo, po kateri nosita ime festival in prestižno priznanje. Gledališka igra se spreminja, razvija in je danes seveda drugačna, kot je bila nekoč. Tudi gledališki festivali so različni – težko pa si predstavljam Borštnikovo srečanje, ki bi izgubilo interes za igro, igralca in vrhunske dosežke v sodobni igralski umetnosti.
Hkrati pa je zame vznemirljivo in kvalitetno gledališče vedno tudi prostor mišljenja. Predvsem gledališkega mišljenja, kar pomeni, da se neka misel zmore uprizoriti v sebi lastnem, ko-genialnem gledališkem jeziku. Za oboje namreč gre: za mišljenje in za uprizarjanje. Gledališče brez misli je prazno in gledališče, ki samo misli, je neučinkovito. Kot gledališče. Samo uprizoritev lahko v gledališkem polju utemelji sleherno misel, koncept in intelektualni napor. Prosto po Heglu bi lahko rekel, da ideja, ki mora od zunaj kazati sama nase, ne stoji kot ideja, ki se zmore prikazati. Ta misel ni brez pomena za moje razumevanje in vrednotenje gledališke umetnosti. Ustvarjalne procese v sodobnem gledališču nedvomno usmerja gledališka režija. Njene inovativnosti pa ni brez tveganja: tisti, ki se boji napake, ne bo nikoli našel nič novega. Bil sem pozoren na predstave, ki so bile v tem smislu pogumne. Ne glede na to, v čem je ideja in kaj je glavni smoter gledališke predstave – izvirna interpretacija dramske partiture, angažiran odnos do družbene stvarnosti, iskanje čiste gledališke norosti in poezije in tako dalje –, vedno mora njena misel na koncu ujeti tudi svoj gledališki smisel. In končno, vse je mogoče uprizoriti na dva načina: zanimivo in nezanimivo. Če sem po teh kriterijih moral izbirati med več enakovrednimi predstavami, sem se – v skladu s svojo avtorsko svobodo – odločal za tiste predstave, ki so se mi zdele uprizorjene na zanimivejši način.
Znotraj tega ovira pa moj izbor prinaša zelo drugačne in raznovrstne predstave. Za tekmovalni program na nacionalni ravni se mi je zdelo produktivno, da se sooči med seboj več različnih gledaliških poetik. Seveda ob upoštevanju, da teatri delajo iz zelo neenakih izhodišč in produkcijskih obsegov. Ni mi šlo za revijo enega, ampak za soočenje različnega. Šlo mi je za ustvarjalno polemiko med različnimi uprizoritvenimi koncepti, estetikami in strategijami. Ki pa so me prepričale tudi na objektivni ravni – ne glede na to, ali je katera od izbranih predstav nekoliko bliže mojemu zasebnemu gledališkemu okusu. Tudi zato se bo letos na festivalu predstavilo enajst različnih režijskih poetik. Prav tako sem vesel, da sem lahko v izbor nacionalnega gledališkega festivala med drugim uvrstil tudi zanimive uprizoritve novih slovenskih besedil. V časih postmoderne reciklaže starega in že videnega se mi zdi izvirno pisanje za teater transfuzija sveže krvi v telo in duha aktualnih scenskih praks. In to nič manj važna, kot jo prinašajo inovativne izvedbe vrhunske klasične dramske literature. In tudi njeni prevodi. V tej zvezi se mi zdi na primer nov prevod tako zahtevnega avtorja, kot je Shakespeare, že sam po sebi dogodek, vreden pozornosti. Čeprav hkrati opažam, da ima takšno dejanje v domačem gledališkem in sploh medijskem prostoru danes manj odmevnosti in refleksije kot katera koli scenska improvizacija.
Verjamem, da je pred vami vznemirljiv in polnokrven gledališki festival, ki bo med drugim izpričal, da so sodobni gledališki ustvarjalci v dobri kondiciji. Včasih tudi v vrhunski. Menim, da je ob vseh aktualnih težavah in problemih, v katerih se ne nahajajo samo gledališča, ampak sodobna kultura in umetnost na sploh, to treba poudariti. Seveda ta poudarek ne izključuje kritične samorefleksije, ki mora problematizirati preživete vzorce kulturnopolitičnih samoumevnosti. Ampak če kje, je reforma potrebna v tem, da se prekine, ustavi – predvsem pa poenostavi – pretirana birokratizacija, ki vedno bolj duši agilnost in umetniško ambicioznost slovenskih gledališč. Nelogična birokracija teatre vedno bolj sili v to, da se morajo bolj kot s produkcijo žive gledališke umetnosti, kar je njihov edini namen in smisel, ukvarjati s seboj in z za gledališče absurdnimi predpisi. Vsakomur je jasno, da kar je dobro za muzeje, ni nujno dobro za teater – pa vendar vsi delajo po isti zakonodaji. Reforme so potrebne, vendar premišljene, da se z vodo vred ne odplakne tudi otroka.
Zakaj premišljene? Zato ker ni nobenega dvoma, da je slovenski teater po nadarjenosti, ustvarjalnem mišljenju, včasih pa tudi po uprizoritvenih standardih visoko znotraj sodobne evropske gledališke produkcije. In da hkrati ni nobene garancije, da bo tako tudi ostalo. Čeprav se danes pogovarjamo o nacionalnem festivalu, je treba jasno povedati, da slovensko gledališče in dramatika že vrsto let doživljata sijajne in odmevne uspehe po vsem svetu. Zato si osebno želim, da bi bil čas letošnjega festivala tudi čas gledališke samozavesti. Lahko imamo različno mnenje o tem, ali umetnost lahko spreminja svet, ni pa nobenega dvoma, da ga dela bolj človeškega. Kar v času, ki ga živimo, ni nepomembno.
Matjaž Zupančič, selektor tekmovalnega programa 54. FBS
TEKMOVALNI PROGRAM:
(v zaporedju datumov premier)
Ivor Martinić po filmskem scenariju Luchina Viscontija, Enrica Mediolija in Nicole Badalucca: SOMRAK BOGOV, režija Dalibor Matanić, Drama SNG Maribor.
Simona Semenič: ŠE NI NASLOVA, režija Tomi Janežič, Slovensko mladinsko gledališče.
Tena Štivičić: KRESNICE, režija Nina Rajić Kranjac, Mestno gledališče ljubljansko.
Nejc Gazvoda: TIH VDIH, režija Nejc Gazvoda, Mestno gledališče ljubljansko.
Anton Podbevšek: IZUMITELJ NA ZEMLJI, režija Bara Kolenc, Anton Podbevšek Teater.
Ivo Svetina: V IMENU MATERE, režija Ivica Buljan, SNG Drama Ljubljana.
William Shakespeare: MACBETH, režija Janusz Kica, SNG Nova Gorica.
Ivan Cankar: OB ZORI, režija Žiga Divjak, Prešernovo gledališče Kranj.
Po motivih drame Daneta Zajca Otroka reke: REKA, REKA / SYNTAPIENS::IZ, režija Dragan Živadinov, Zavod Delak.
Molière: LJUDOMRZNIK, režija Nina Rajić Kranjac, Slovensko ljudsko gledališče Celje.
Rainer Werner Fassbinder: ALI: STRAH TI POJÉ DUŠO, režija Sebastijan Horvat, SNG Drama Ljubljana.
Boris Nikitin: NASPROTJE STVARI, režija Boris Nikitin, Jan Krmelj, Slovensko mladinsko gledališče.
SPREMLJEVALNI PROGRAM:
Manlio Santanelli: KRALJICA MATI, režija Damir Zlatar Frey, Gledališče Koper in Mestno gledališče Ptuj.
Duncan Macmillan: PLJUČA, režija Žiga Divjak, SNG Drama Ljubljana.
POSVETITEV POMLADI, režija Matjaž Farič, Lutkovno gledališče Ljubljana.
GROSSE ERWARTUNGEN | VELIKA PRIČAKOVANJA, režija Beton Ltd., Bunker, Ljubljana.
TATOVI PODOB, Emanat (koprodukcija Klub Gromka in Maska Ljubljana).
RAZGALJENO, koreografija in idejna zasnova Rosana Hribar, Flota, Ljubljana in Flota, zavod, Murska Sobota (koprodukcija Plesni teater Ljubljana in Zavod Orlandina).
ALIEN EXPRESS: DRUGI LET, avtorski projekt Gašperja Kunška in Žigana Krajnčana. Flota, Ljubljana in Flota, zavod, Murska sobota (koprodukcija Kino Šiška in Dijaški dom Ivana Cankarja).
MEDNARODNI PROGRAM:
Amit Lahav: POROKA, režija Amit Lahav, Gecko (Velika Britanija - Otvoritvena predstava 54. Festivala Borštnikovo srečanje).
Daniele Villa: PREOBREMENITEV, režija Daniele Villa, Sotterraneo (Italija).
Milena Bogavac: JAMI DISTRIKT, režija Kokan Mladenović, Bitef teatar, Beograd (Srbija), Center za kulturo Tivat (Makedonija), Festival MASZK, Szeged (Madžarska) in Think tank studio, Novi Sad (Srbija).
Ivan Penović: KATALONEC, režija Ivan Penović, Umetniška organizacija RUPER in Teatar &TD (Hrvaška).
Po motivih Hanne Arendt: EICHMANN V JERUZALEMU, režija Jernej Lorenci, Zagrebško gledališče mladih ZKM (Hrvaška).
SONG, koncept in koreografija Mala Kline, ELIAS 2069, Mercedes Klein (koprodukcija Pekinpah, Center kulture Španski borci/Zavod EN-KNAP, Platform 0090 Antwerpen, CUK Kino Šiška in Nomad Dance Academy /CoFestival/). Izvedba v sodelovanju s Platformo sodobnega plesa.
DE FACTO, avtorski projekt Leje Jurišić in Milka Lazarja, Pekinpah in Leja Jurišić (koprodukcija Cankarjev dom). Izvedba v sodelovanju s Platformo sodobnega plesa.
THE SELFIE CONCERT, performans avtorja Iva Dimcheva. Izvedba v sodelovanju s Platformo sodobnega plesa.
GEORGES, avtorski projekt Julike Mayer (Nemčija) in Mylène Benoit (Francija), Contour Progressif (koprodukcija SACD, Festival d'Avignon). Izvedba v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Maribor.
MLADO GLEDALIŠČE:
Programski sklop oblikuje platformo za križanje stališč, potreb in vprašanj, ki se porajajo na preseku kakovostne kulture in umetnosti ter sodobne vzgoje in izobraževanja. V gledališče vabi mlade gledalce in njihove vzgojitelje.
Sooblikujeta ga projekta kulturno-umetnostne vzgoje na področju gledališča Prvi prizor: gledališče kot prostor učenja simbolnih jezikov (Drama SNG Maribor) in Gleda(l)išče (Slovenski gledališki inštitut). Sofinancerja projektov sta Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija.
PRAVICA BITI ČLOVEK. Avtorska predstava mladih 14+. Režija Marko Bulc. Gledališki laboratorij Lutkovnega gledališča Ljubljana. Praktični uvod v posvet Pravica do gledališča.
Matija Solce po motivih romana M. A. Bulgakova Mojster in Margareta: SEANSA BULGAKOV. Predmetno-lutkovni brainstorming 16+. Režija Matija Solce. Lutkovno gledališče Ljubljana
MANKIND. Ples med svetlobo in temo 6+. Koreografija Jack Timmermans. De Stilte (NL).
VALOVI. Odrsko deskanje 14+. Zasnova in režija Agnès Limbos in Gregory Houben. CIE Gare Centrale (BE).
Nassim Soleimanpour: BELI ZAJEC, RDEČI ZAJEC. Gledališki eksperiment 13+. Nassim Soleimanpour (IR). Izvedba Uroš Kaurin in Vito Weis. Festival Borštnikovo srečanje.
Jack London, Tomáš Jarkovský, Jakub Vašíček: BELI OČNJAK. Multimedijska pustolovščina 10+. Režija Jakub Vašíček. Gledališče DRAK (CZ).
Pravica do gledališča. Uvodni posvet o sodobnih uprizoritvenih praksah za mlade in z njimi.
Pedagoška načela v gledališču. Predstavitve dobrih praks. Gledališče DRAK, De Stilte, SLOGI, FBS.
Predstava pod drobnogledom. Vodeni ogled predstave Seansa Bulgakov. SLOGI.
5 delavnic: Gledališka komunikacija, 1 in 2 (Prvi prizor, Drama SNG Maribor), Gledališče predmetov (KUD Moment), Igra s kamero (Gledališče DRAK), 1‒2's (De Stilte).
ŠTUDENTSKO GLEDALIŠČE:
Programski sklop je oblikovan v delovni skupini, sestavljeni iz predstavnikov FBS in UL AGRFT, kjer se v vzajemnem premišljevanju rojevajo nove študentske festivalske vsebine.
Gabriel García Marquez: SAMO TELEFONIRAT JE PRIŠLA. Režija in priredba Rajna Racz. Produkcija 3. letnika BA gledališke režije in radiofonije ADU Zagreb (HR)
GRAD. KAFKA. Produkcija študentov gledališke igre (razred prof. Olega Kudryashova) GITIS Moskva (RU).
Dino Pešut: OLYMPIA STADION. Režija Maša Pelko. Produkcija VIII. Semestra DI, GLR, in DSU UL AGRFT.
Avtorska predstava po motivih R. Vitraca in D. Jovanovića: OTROCI NA OBLASTI. Režija Luka Marcen. Produkcija V. semestra DI, GLR in DSU UL AGRFT.
Po motivih Plešaste pevke Eugèna Ionesca: POŽAR. Režija Živa Bizovičar. Produkcija IV. semestra DI in GLR UL AGRFT.
Pogovori o uprizoritvah. UL AGRFT.
Borštnikov eksperiment: BELI ZAJEC, RDEČI ZAJEC. Festival Borštnikovo srečanje in UL AGRFT.
Delavnice treh akademij. ADU Zagreb, GITIS Moskva in UL AGRFT.
Geckovski svet. Seminar z umetniškim ansamblom GECKO. Festival Borštnikovo srečanje.
Minutna drama. Mednarodni projekt. UL AGRFT in Festival Borštnikovo srečanje.
Borštnikov blog. Festival Borštnikovo srečanje in UL AGRFT.
O blogu
Blog je novost letošnjega festivala. Na pobudo festivala so ga zasnovali študenti UL AGRFT in tudi urejali ga bodo z mentorjema Tomažem Toporišičem in Aldo Milohnićem, s podporo zunanjih strokovnih svetovalcev. Vključeval bo raznorodne besedilne vrste, vloge (v sodelovanju z Oddelkom za film in televizijo UL AGRFT), fotografije, umetniške refleksije festivala idr. Namen bloga je živa in živahna festivalska refleksija, sveža v premisleku in suverena v stališču.
Založništvo
Borštnikov prstan
Letošnja izdaja je posvečena lanskemu prejemniku te prestižne nagrade za igralske dosežke, igralcu SNG Drame Ljubljana Janezu Škofu. Pregledno, sočno in razodevajoče branje je uredila Ksenija Repina, avtorji besedil (v knjižnem zaporedju) so: Aleš Novak, Saša Pavček, Vilma Štritof, Tea Rogelj, Melita Forstnerič Hajnšek, Vito Taufer, Blaž Lukan in Aljaž Jovanović.
Portreti prejemnikov Borštnikovega prstana
V zadnjih dveh letih je fotograf Primož Korošec ustvaril ciklus umetniških portretov prejemnic in prejemnikov najuglednejše nagrade na področju igralske ustvarjalnosti. Monografija z ekspresivnim fotografijami spregovori o mnogoterosti izraza gledališkega igralca, o njegovi večpojavnosti in človeškosti hkrati. Publikacija je zahvala, poklon vélikim ustvarjalcem slovenskega gledališkega prostora in odtis neminljivih igralskih vrlin.
Aleš Novak, umetniški direktor
Danilo Rošker, direktor SNG Maribor
Matjaž Zupančič, selektor tekmovalnega programa 54. FBS
Strokovna skupina: Neda Rusjan Bric, Nenad Jelesijević, Tina Kosi, Tone Partljič, Tomaž Toporišič
Strokovna žirija za tekmovalni program: Uršula Cetinski, Andreja Kopač, Dora R. Podolski, Aldo Milohnić in Giorgio Ursini Uršič
Strokovna žirija za podelitev Borštnikovega prstana: Tea Rogelj, Barbara Orel, Tomi Janežič, Janez Škof in Aleš Novak
Asistentka umetniškega direktorja in stiki z javnostmi: Mojca Kolar
Izvršna producentka: Daša Šprinčnik
Programska sodelavka (Mlado gledališče, Študentsko gledališče): Mojca Redjko
Projektni svetovalec: Miha Marinč
Oblikovalec vizualne podobe festivala: Radovan Jenko
Urednica publikacij in spletnih strani: Ksenija Repina
Skrbnica festivalskih lokacij: Ana Gabrovec
Koordinatorka prostovoljcev: Marja Guček
Tehnični vodja: Matic Gselman
Vir: http://veza.sigledal.org/festival/festival-borstnikovo-srecanje-f-3