Foto: Arhiv CoFestival
Foto: Arhiv CoFestival
Bombažni preplet, plesni kvartet,
Katema, plesni solo,
Rondo vznak, plesni trio,
Poseben kolut, plesni solo
Leta 1973 se je 33-letna plesalka in koreografinja Lucinda Childs po petih letih umetniškega premora, ki ga je skušala izkoristiti za študij plesa in novejše umetnostne zgodovine, vrnila na ameriške plesne odre z izčiščenimi minimalističnimi koreografijami Bombažni preplet (Calico Mingling), Rondo vznak (Reclining Rondo) in Karirasto drsenje (Checkered Drift). Ta dela so se razlikovala od koreografskih eksperimentov, ki jih je kot sveža diplomantka plesne kompozicije s Kolidža Sarah Lawrence (Sarah Lawrence College) predstavljala v okviru plesnih večerov kolektiva Judson Dance Theatre med letoma 1962 in 1964 ter potem na različnih gledaliških odrih in urbanih lokacijah New Yorka. Izžarevala so koreografsko zrelost, ki pa je vendarle utelešalo znanje, postopke in telesno materialnost njenih plesnih eksperimentov iz 60. let.
Kmalu po vrnitvi je začela koreografinja s skladateljem Philipom Glassom in režiserjem Robertom Wilsonom načrtovati opero Einstein na plaži (Einstein On The Beach), v kateri je odigrala tudi eno od osrednjih vlog. Septembra 1976, kmalu po avignonski premieri, je z njo nastopila tudi na begrajskem BITEF-u. V tem monumentalnem delu ameriškega gledališkega modernizma drugo in tretje dejanje sestavljata tudi dve njeni polurni abstraktni minimalistični koreografiji Polje I in II (Field I, II), v katerih igra glavno vlogo − ples. Tako preprosto je tri leta zatem v sodelovanju s Philipom Glassom v New Yorku naslovila koreografijo, ki danes velja za njeno osrednje delo: Ples (Dance, 1979). Sol LeWitt, ameriški minimalistični umetnik, ki sta ga z Glassom povabila, da prostor koreografije vizualno uredi, je Ples (1979) razrezal v serijo filmskih perspektiv, ki so bile – projicirane na prosojno platno – na odru popolnoma sinhronizirane s koreografijo, odplesano v živo.
Einstein na plaži in Ples sta Lucindo Childs pretvorila v mednarodno sodobnoplesno zvezdo in ji razširila delovne možnosti tako v ZDA kot tudi v Evropi. Leta 1983 je ob premieri koreografije Razpoložljiva svetloba(Available Light) Susan Sontag napisala znameniti esej Leksikon za Razpoložljivo svetlobo (Lexicon for Available Light), v katerem z enciklopedičnim pristopom analizira delo Lucinde Childs in ga skuša umestiti v plesno zgodovino. Četudi je Lucinda Childs tri desetletja po svojem prodoru kot koreografinja in operna režiserka angažirana v glavnem v Evropi (največ v Franciji in Švici), je bilo po omenjenem nastopu na BITEF-u njeno delo na področju nekdanje Jugoslavije predstavljeno zgolj še dvakrat: julija 2007 je Ljubljanski festival predstavil njeno koreografijo Žarptice Igorja Stravinskega v izvedbi Teatra Goldoni iz Firenc, leta 2010 pa smo na Mestu žensk gledali predstavo nemške koreografinje Nicole Beutler 2: Dialogi z Lucindo (2010), v kateri sta natančni rekonstrukciji Radialnih poti (Radial Courses, 1976) in Notranje drame(Interior Drama, 1977) blago teatralizirani z govornimi, kostumskimi in glasbenimi elementi.
Njena Zgodnja dela bodo tokrat prvič predstavljena na področju Balkana in držav nekdanje Jugoslavije in to prav v trenutku, ko jih bodo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku predstavili v okviru retrospektivne razstave Judson Dance Theatre: Delo ni nikoli gotovo, ki se je odprla septembra.
Prvi večer je sestavljen iz del, ki jih je Lucinda Childs ustvarila med letoma 1973 in 1978, zaznamovana pa so s koreografsko težnjo, da se njihova razmeroma preprosta gibalna snov stke v kompleksne repetitivne in variabilne strukture. Skonstruirana so s strogimi prostorskimi redi, ki jih gledalci lahko razberemo s tlorisov in ki so vselej poglaviten element koreografinjinih koreonotacijskih idiolektov. Plesni kvartet Bombažni preplet (Calico Mingling, 1973), ki temelji izključno na hoji, krene iz ravne vrste in se po obsežnih serijah šestkoračnih poti, ki jih štiri plesalke ubirajo v različnih konfiguracijah (individualizirano ali sinhronizirano), vrne na svoje izhodiščno mesto. Rondo vznak (Reclining Rondo, 1975) je trio, ki je v počasnem tempu skonstruiran s komponiranjem talnih plesnih elementov, pri čemer glavnina plesnih elementov poteka vzvratno. Katema (Katema, 1978) je dinamičen plesni solo, komponiran na eni sami prostorski črti. Poseben kolut (Particular Reel, 1973) pa je zgrajen iz enaindvajsetih paralelnih poti, ki jih plesalka opravi s serijo različnih rotacij.
Poseben kolut in Katema:
Izvedba: Ruth Childs
Asistenca: Ty Boomershine
Oblikovanje svetlobe: Joana Oliveira
Režija: Nidea Henriques
Kostumografija: Severine Besson
Bombažev preplet in Rondo vznak:
Izvedba: Ruth Childs, Anne Delahaye, Anja Schmidt, Pauline Wassermann
Asistent: Ty Boomershine
Oblikovanje svetlobe: Joana Oliveira
Režija: Nidea Henriques
Kostumografija: Severine Besson
Izvršni producent in promocija: Tutu Production
Podpora za produkcijo: mesto Ženeva, Pro Helvetia, Švicarski sklad za izvajalce, Sponzorski sklad SIG (Services Industriels de Genève), Sklad Nestlé za umetnost, Sklad Stanleyja Thomasa Johnsona, Sklad Ernsta Göhnerj
Podpora za gostovanja: Pro Helvetia, Kanton Ženeva, Corodis, Loterija francoske Švice, Migros
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/zgodnja-dela-1