Foto: Arhiv CoFestival
Foto: Arhiv CoFestival
Grškega koreografa Christosa Papadopoulosa smo lani na CoFestivalu gostili s koreografijo Elvedon (2015). Njegova umetniška provenienca je povezana z grškim gledališčem in sodobnim plesom. Delal je s slavnim grškim koreografom Dimitrisom Papaioannoujem, ki ga mednarodna plesna in spletna javnost med drugim pozna po delu Nikjer (Nowhere, 2009), posvečenemu Pini Bausch, po študiju na amsterdamski SNDO (School for The New Dance Development) pa z vrsto uglednih nizozemskih koreografskih rezidentov.
Christos Papadopoulos se v zadnjih letih uveljavlja s formalno izčiščenimi in postopno razvijajočimi se koreografskimi organizmi, ki so zaradi svoje elementarne, a kompleksne gibkosti in specifične telesne materialnosti vselej lepljiva odlagališča recepcijskih pomenov. Kljub temu, da je njegova koreografska proizvodnja osredotočena na formalne postopke, kakršne so koreografi gojili v času avantgard ali poznega ameriškega plesnega minimalizma, se zdi (posamezno in kolektivno) telo Papadopoulosovih koreografij vselej onstran abstrakcije. V nekem nedokončanem raztelešenju se vselej odvijajo organski procesi. Zaradi tega so njegovi skupinski konstrukti poleg koreografskih odprti tudi za pomene socialnih kompozicij.
V Opusu (2016) se Papadopoulos ukvarja z razmerjem med klasično glasbo in plesom. Četudi se na prvi pogled zdi, da si je kaj bolj splošnega v sodobnem plesu težko izmisliti, je mogoče na Papadopoulosovo delo vendarle pogledati z več plati. Latinska beseda »classicus« in grška »κλασικός« se nanaša na kompozicijo (metrična in skladenjska razmerja), ki je proizvedena skladno z načeli, pravili in ideali antične grške in rimske estetike. V Opusu se z izjemno kinetično veščino, iz katere so odstranjeni vsakršni prepoznavni slogovni zaznamki, odvije radikalna koreografska poslušnost »klasični« glasbeni partituri (s sodobnimi postopki modificiran Bach) in v obliki koreografije vizualizirana izbrana serija najosnovnejših elementov »klasičnih« kompozicijskih tehnik (kontrapunkt, interval, ritem, harmonija itd.), ki jih narekuje izrazit mišični tonus plesalcev. Glasba je transponirana v koreografsko notacijo, plesalci pa so zasedeni v posamična glasbila. To je popolnoma dovolj, da se prepustimo umetnosti in v njej neizmerno uživamo.
Vendarle pa je mogoče pri Papadopoulosovem koreografskem delu razpreti še en vidik. Glasba, literatura, slikarstvo, kiparstvo idr. umetniške prakse seveda niso bile »klasične« od svojega začetka, ampak je ta oznaka povezana z zgodovinjenjem in recepcijo antične grške in latinske misli in umetnosti v novem veku, še posebej v razsvetljenstvu. Klasična glasba v zvezi z umetniškim »okusom«, ki je v filozofijo skozi široko odprta vrata vstopil prav v razsvetljenstvu, nosi družbeno-razredni pomen umetniške recepcije. Klasična umetnost pripada tistim, ki imajo »okus«, ti pa so pripadniki določenega družbenega razreda. »Če bi bil dovolj bogat, bi tudi jaz imel okus,« bi lahko parafrazirali Büchnerjevega proletarskega Vojčka. Latinska beseda »opus« ne pomeni ničesar drugega kot delo. Lepota, ki vznika iz Papadopoulosvega koreografskega konstruktivizma, je pogojena z delom, s plesno proizvodnjo, operaistično koreografijo, ki se ne prične nikjer drugje kot – na tleh.
Glasba: Johan Sebastian Bach
Glasbena obdelava: Kornilios Selamsis
Oblikovanje svetlobe: Miltiadis Athanasiou
Tehnična izvedba: Konstantina Papadopoulou
Nastopajo: Amalia Kosma, Maria Bregianni, Georgios Kotsifakis and Ioanna Paraskevopoulou
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/opus