Rožnati trikotnik (Bent)

Foto: Nada Žgank

Ganljiva ljubezenska zgodba je postavljena v središče predvojne Nemčije, ko so oblast prevzeli nacionalsocialisti. Izpostavljena je zgodovina homokausta  v katerem je tisoče LGBT oseb bilo označenih z rožnatim trikotnikom in poslano v taborišča smrti. Rožnati trikotnik (Bent) je brezčasna igra o ljubezni, o človečnost, o nemoči in upanju. Pa tudi o tem, da se predsodki, nestrpnost in pogromi iz najtemnejšega času 20. stoletja lahko kaj hitro ponovijo. Igra Rožnati trikotnik nas opominja, da je sprejemanje samega sebe pogoj za boj proti vsem oblikam zatiranja.

Rožnati trikotnik ameriškega dramatika in scenarista Martina Geralda Shermana je eno najpomembnejših dramskih del LGBT-kanona. Sherman ga je pisal v času, ko svet o nacističnem preganjanju homoseksualcev ni vedel skoraj ničesar. »O tej temi ni bilo študij, o tej temi se ni govorilo. V časopisu Christopher Street je bil objavljen odlomek iz knjige Rožnati trikotnik Richarda Planta, kajti avtor za knjigo ni mogel najti založnika.« Je avtor povedal v intervjuju za spletni portal Theatermania in dodal: »Po vojni so zavezniki izničili vse nacistične zakone, stare nemške zakone pa so pustili. V veljavi je tako ostal tudi zloglasni paragraf 175, ki je prepovedoval homoseksualnost. Vsi, ki so bili internirani zaradi homoseksualnosti in so preživeli, po vojni niso mogli povedati, zakaj so bili poslani v taborišča, kajti še vedno je obstajal zakon, ki jih je kriminaliziral. In četudi bi povedali, to najverjetneje ne bi bilo objavljeno. Tako je večina gejev, žrtev nacističnega pogroma, umrla, ne da bi izpovedala svojo izkušnjo.« Čeprav pisan z mislijo na uprizoritev na neodvisni sceni, v produkciji londonske organizacije Gay Sweatshop, ki si je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prizadevala za vzpostavitev takrat neobstoječega gejevskega gledališča, je Rožnati trikotnik Shermanu prinesel svetovno slavo. Po premierni uprizoritvi 1979 v gledališču Royal Court v Londonu so sledile uprizoritve na West endu in Broadwayu. Besedilo je bilo leta 1980 nominirano za prestižno nagrado tony za najboljšo dramsko predstavo in Hull-Warrinerjevo nagrado Ceha dramatikov. Leta 1997 je bil po dramski predlogi posnet tudi istoimenski film. In ne nazadnje, velik Shermanov uspeh je, da je Rožnati trikotnik vzbudil zanimanje raziskovalcev in v širši javnosti prvič načel temo nacističnega preganjanja homoseksualcev. 

Zasedba

Prevajalec: Lado Kralj
Dramaturginja: Saška Rakef
Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda
Kostumografinja: Tina Kolenik
Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva
Videastka: Valerie Wolf Gang
Koreograf: Ivan Peternelj
Lektorica: Klasja Zala Kovačič
Oblikovalec maske: Emperatrizz
Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik
Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P.,klavir; Sergej Ranđelović
V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović.

Nastopajo:
Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/roznati-trikotnik-bent