Foto: Ada Hamza
Foto: Ada Hamza
Osvežitev lutkotečne predstave iz leta 1951.
Leta 1936 je izpod rok češkega lutkarja Jana Malíka nastala ena najbolj igranih lutkovnih iger na svetu. Žogica Marogica, v Lutkovnem gledališču premierno uprizorjena leta 1951, sodi med tiste lutkovne predstave, ki so preživele številne ustvarjalne, modne in modernistične tokove razvoja lutkovne umetnosti, saj je v svoji prvotni podobi doživela več kot 1.500 ponovitev, ogledalo pa si jo je 155.000 gledalcev. Dedek s svojo lajno, babica z bobnom in nagajiva Žogica Marogica vedno znova osvojajo mlado in staro občinstvo.
Ustanovitev osrednjega slovenskega lutkovnega gledališča sega v leto 1948, ko je bila na prenosnem odru v dvorani sedanjega Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorjena marionetna predstava Udarna brigada, za dejanski začetek novega lutkarstva, ki je presegel sokolsko in partizansko tradicijo, pa veljata uprizoritvi Martina Krpana v sezoni 1949/50 in Žogice Marogice v sezoni 1950/51. Jubileji so dobra priložnost za vsakovrstne retrospektive, za prikaz in oceno preteklega dela, za razmislek o sedanjem in za načrtovanje prihodnjega ali, kot je ob jubilejni šestdeseti obletnici zapisala takratna umetniška vodja LGL Jelena Sitar Cvetko: »Ozrimo se, od kod prihajamo, če si želimo vedeti, kam gremo …« Seveda pa ne smemo pozabiti, da pogled nazaj brez kritičnega premisleka vodi v neselektivno obnavljanje tradicije – po načelu, da je dolgoživost že sama po sebi jamstvo za kvaliteto.
Od Krpana in Marogice je slovenska lutkarija doživela še mnogo pomembnih prelomov in je danes povsem v koraku s sodobnimi lutkovnimi trendi. A te bomo v »muzejskih postavitvah« težko našli. Edini konceptualni poseg v Pengovovo Žogico Marogico je prelom s tradicijo »ljubljanske marionetne šole«, stroge delitve na animatorje in na govorce oziroma, v žargonu risanih filmov, sinhronizatorje; namesto devetih govorcev in sedmih animatorjev danes zadostuje pet animatorjev-igralcev. Ampak tradicija delitve je vztrajna; šele v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so začele nastajati marionetne predstave, ki so z njo (vsaj delno) prekinile, v nekaterih, zlasti »muzejskih« predstavah, pa vztraja še danes.
Odločitev, naj osvežena predstava, čeprav obrzdana s staro, spregovori v kar se da lutkovnem jeziku, je razkrila številne druge simptome že omenjene delitve, za ozdravitev katerih je potrebno več kot le združitev animatorja, govorca in igralca v eni osebi. Posledica šibke vere v lutko je gostobesednost izvirnika, ki daje prednost pripovedovanju pred prikazovanjem; danes je, prav nasprotno, vera v lutko močna, a peša vera v besedo. Neskladje se poskuša presegati z drobnimi in debelimi dramaturškimi črtami; opisi dejanj so zamenjani z lutkovnimi prizori; veliko pozornosti je posvečene dramaturgiji zvoka, vpleten pa je tudi radijski posnetek o izginotju žogice, kot ga je napisal Malik – in smiselno izkoristila radijska priredba Emila Smaska, predstava pa izpustila. Ostalo je še nekaj dramaturško šibkih točk, ki jih je Smaskova priredba precej dobro rešila, vendar se za tako radikalne posege v besedilo niso odločili. Sledili so Malikovemu besedilu, a v novem prevodu.
Osvežena Žogica želi biti poskus sprave med starim in novim, med lutkovnim in dramskim, med besedo in lutko, med zgodbo in sliko, med literaturo in gledališčem.
Uprizoritev iz leta 1951:
Režiser: Jože Pengov
Zasnova in izdelava lutk: Ajša Pengov
Zasnova scene: Ernest Franz
Avtor glasbe: Bojan Adamič
Izdelava scene: Lado Skrušny
Osvežitev 2018:
Režiser: Brane Vižintin
Prevajalka: Tatjana Jamnik
Dramaturginja: Jera Ivanc
Lektorica: Metka Damjan
Oblikovalec svetlobe: Danilo Korelec
Kostumografka: Nina Jordanovski
Nastopajo: Polona Kores, Alenka Tetičkovič, Matevž Müller, Lovro Finžgar, Boštjan Sever k. g., Jošt Rogelj k. g.
Priporočena starost: 3+
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/zogica-marogica-2