Emilia Galotti / Foto: Peter Uhan
Emilia Galotti / Foto: Peter Uhan
"Nič ni tako, kot se zdi. Ali vsaj ne tako, kot so nas učili. Zadnje čase ugotavljamo, bolj ali manj počasi, bolj ali manj hitro, v vsakem primeru pa neizprosno, da nam nič ni zagotovljeno. Nobena pravica, nobena vrednota, nobena svoboda. Ali še vedno mislimo, da je? Še vedno verjamemo, da vse, kar se dogaja v svetu – vse grozljivo, nesmiselno in zastrašujoče, vse, kar ljudje delajo drugim ljudem – ni del nas in se nas ne tiče, kaj šele, da bi se nam lahko zgodilo? Kakor koli že, stežka se otepemo nelagodja, ko vidimo, da se pri nas ali v naši soseščini dvigajo glasovi ali celo predlagajo in uvajajo zakonski ukrepi, ki ogrožajo že zdavnaj osvojene teritorije, kot so, denimo, univerzalna človeška enakopravnost, pravica žensk do lastnega telesa in nasploh do enakopravnega položaja v družbi ali sodobno dojemanje družine. In to nelagodje – ki je v bistvu trkanje podzavesti na vrata zavesti – je že dovolj, da obarva duha časa s slutnjo, da se temelji naše resničnosti radikalno preobražajo iz krutega v tekoče, iz statičnega v dinamično. Ni vzroka za strah. To samo pomeni, da smo povabljeni na nenehno preizpraševanje in vsake toliko tudi redefiniranje naših pravic, vrednot in svobod. Ker nobena ni samoumevna.
Zato je možno, da se dramsko besedilo z navidezno precej oddaljeno zgodbo o dekletu, ki se, ukleščeno med ponotranjenimi patriarhalnimi konvencijami ultrakatoliške italijanske družbe 18. stoletja in izsiljenim razkrivanjem lastnih prepovedanih nagonov, odloči, da bo povzročilo lastno smrt, kaže kot relevantno, celo pereče. Očitno namreč na tej civilizacijski stopnji še vedno nismo dobro razumeli, kaj pomeni resnična osvobojenost ženske, kot tudi moškega. Še vedno tičimo sredi patriarhata, ki je že zdavnaj nehal verjeti sam vase, vseeno pa obstaja kot dominantna družbena oblika in nas na različne načine v različnih kulturah hromi in mori. Avtorska ekipa uprizoritve, ki bo vzniknila iz Lessingove drame Emilia Galotti (1772), dojema ta tekst kot poligon za iskanje drugačnih pogledov na več tem in vprašanj: na vlogo ženske v vzdrževanju in hkrati spodrivanju patriarhata; na ujetost moških v stereotipizirane zahteve taistega patriarhata, ki peljejo v mizoginijo in – kljub vsej moči – v lastno bedo; na vlogo institucionalizirane religije kot mehanizma za vsajanje inherentnega strahu pred iskanjem svobode; na dihotomijo urbanega in ruralnega – izzivov in pasti, ki jih prinaša mestno življenje, in miru in varnosti, ki jih prinaša življenje na podeželju; in na tako civilizacijska kot politična izhodišča takega pogleda …
Odprli in prepletli bomo različne poti, spustili vodo v usahla korita starih vprašanj. Mogoče pa v nekem rokavu teh novonastalih meandrov celo pridemo do Odgovora na vprašanje, metafizične domislice Williama Blaka približno iz časa Emilie Galotti, ki v štirih verzih na čudovit, skorajda čudežen način razblini celotno spolno zadrego, na katero se patriarhat tako močno opira:
Kaj je tisto, kar pri ženski moški išče?
Potešene sle obrise.
Kaj je tisto, kar pri moškem ženska išče?
Potešene sle obrise."
(Katarina Pejović)
Prevajalka: Mojca Kranjc
Dramaturginja: Katarina Pejović
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov
Skladatelja: Alen Sinkauz, Nenad Sinkauz
Oblikovalec svetlobe: Pascal Mérat
Lektor: Arko
Asistentka dramaturginje: Gaja Pöschl
Nastopajo:
Maruša Majer – Emilia Galotti
Aljaž Jovanović – Hettore Gonzaga, princ Guastalski
Janez Škof – Marinelli, prinčev komornik
Matjaž Tribušon – Odoardo Galotti, Emilijin oče
Petra Govc – Claudia Galotti, Emilijina mati
Maša Derganc – Grofica Orsina
Nik Škrlec – Grof Appiani
Tadej Toš – Conti, slikar
Benjamin Krnetić – Angelo
Benjamin Krnetić – Battista
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/emilia-galotti