Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Emil Zatopek je bil eden največjih športnikov in najboljši tekač na dolge proge vseh časov. Statistika je običajno dolgočasna, toda v Zatopkovem primeru ponuja brutalne presežke, denimo trojno zmago na olimpijskih igrah v Helsinkih leta 1952, ko je z lahkoto zmagal v tekih na 5 in 10 kilometrov, potem pa v svojem prvem maratonskem teku sploh suvereno osvojil še maratonsko zlato. Seveda so serijsko padali tudi svetovni rekordi, a naj bo kar takoj dovolj govoričenja o čudežnih rezultatih, ki so bili le del Zatopkove kompleksne identitete.
Zatopek je odraščal v revni moravski družini, ki je gojila kult pravičnosti. Že pri petnajstih letih je začel delati v tovarni čevljev. Do svojega osemnajstega leta se ni ukvarjal z nobenim športom, tudi rekreativno ne, kar je v vsakem resnem športu povsem nepredstavljiv podatek. Teči je, ironično, začel med drugo svetovno vojno, pod nemško okupacijo. In v to so ga morali skoraj prisiliti – šel je na »tovarniško« tekmo, brez kondicije in enega samega treninga, in osvojil drugo mesto. Začel je redno vaditi, tek je bil v času vojne njegova »terapija«.
Ko se je svet malce umiril, je bil Zatopek že skoraj v življenjski formi. Treniral je kot žival in sicer v vseh pogojih. Vreme zanj tako rekoč ni obstajalo. Tekel je z ženo Dano – tudi atletinjo in olimpijsko prvakinjo – na hrbtu. Tekel je v globokem snegu. Tekel je po potokih. Ko je bil za več ur obsojen na zaprt prostor, je – perpetuum mobile – obsesivno tekel na mestu. Vadil je obut v težke vojaške čevlje in večkrat oblečen v dve, včasih celo tri plasti oblačil. Izumil je tako imenovani »intervalni trening«: nizanje hitrih in počasnih krogov. Slovel je po ubijalskem ritmu – tekel je ducate in ducate 400-metrskih krogov »na polno« z vmesnim »ogrevalnim« krogom.
Ko je začel resno tekmovati, je bil star 26 let. Na olimpijadi v Londonu (1948) je osvojil dve zlati medalji. Na dan, ko je zmagal v petkilometrskem teku, je olimpijska prvakinja postala tudi njegova žena, ki jo je Zatopek spremljal s kitaro. Zakonca Zatopek sta bila sicer rojena na isti dan, zato sta se znala pošaliti, da sta se na »isti dan tudi poročila«. Zatopek je s svojim tekom šokiral športni svet. Ne le s hitrostjo, ampak tudi s skrajno nepravilno in iracionalno tehniko ter predvsem z grozljivim (krik!) izrazom na izmučenem, skoraj taboriščnem obrazu.
Toda »češka lokomotiva« ni trpela. Nasprotno. Zatopek je v bolečini užival in pre(d)stavljal njene skrajne robove, hkrati pa je bil neizmerno odprt, tovariški, dobrodušen, solidaren, duhovit, zgovoren, neposreden, razigran človek in poliglot. Vsi njegovi ključni tekmeci so bili njegovi veliki prijatelji. V času, ko je bila železna zavesa najvišja in hladna vojna na vrhuncu, je Zatopek povezoval vzhod in zahod ter deloval nad ideologijo – kljub temu ga je češkoslovaški komunistični režim zelo hitro izbral za svojega »poster-boya«, a to Zatopka, ljubljenca (ne le) atletske publike po vsem svetu, niti slučajno ni motilo.
Kljub temu da so mu bili obveščevalni agenti ves čas na sledi, je živel polno in svetovljansko, črnobelosti osvobojeno življenje. Ljubil je svobodo. Tekel je zanjo. Živel je zanjo. Bal se je, da jo bo, ko se bo ustavil, ko bo poražen, izgubil. In to se je dejansko tudi zgodilo. Njegova tekaška kariera je bila kratka. Ustavile so ga poškodbe, posledica ubijalskih treningov brez regeneracije, in dejstvo, da je začel teči zares pozno. A pridobil (si) je tako legendaren status, da se je zdelo, da je zmagoval najmanj 20 let.
Ko je Češkoslovaško v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja zajela tako imenovana praška pomlad, je Emil Zatopek nemudoma postal eden njenih najbolj vidnih predstavnikov in zagovornikov. Izpostavil se je in – zelo kmalu – plačal visoko ceno. Ko so 21. avgusta 1968 sovjetski tanki okupirali ČSSR in razbili proteste v Pragi, je Zatopek tekal od tanka do tanka in častnike Rdeče armade prepričeval, naj ne streljajo ljudi in spoštujejo njihovo voljo. Seveda ni zaleglo. Aretirali so ga. Hitro je bil degradiran in poslan v uranove rudnike, nekakšne češkoslovaške gulage. Protesti »svobodnega sveta« niso zalegli. Zatopka je zdelovalo. Živel je prikolicah, skupaj s sotrpini. Popival je in hitro postal neprepoznaven.
Oblasti so ga izbrisale iz učbenikov, kot da ni obstajal. A legenda je bila premočna. »Izbris« jo je le še okrepil. Tisti, ki so ga izkoristili za lastno promocijo, so ga uničili – še najbolj s serijskimi poniževanji – in prisilili k predaji: umiku podpore Aleksandru Dubčku. Lahko se je vrnil v Prago, a oblasti so ga zaposlile kot smetarja. Tega dela dejansko ni opravljal. Namesto njega so delali mimoidoči, sosedje … vsak dan, kjer koli se je pojavil v smetarski opravi. Pri petdesetih letih je bil že resno betežen, bil je poražen. Padec komunizma leta 1989 in posledična rehabilitacija sta zanj prišla prepozno.
Lau(f) story je drama o človeku, ki se je s svojo toplo in neomajno neodvisno sredico spopadal z vsemi možnimi klišeji, stereotipi, totalitarizmi, idioti(zmi), pravili, zakoni. Je tudi nežen, tenkočuten portret naključnega šampiona. Je večna ljubezenska zgodba. Je tudi zgodba o premikanju fizičnih mejah. O izčrpavanju telesa. O – tudi aktualni – tekaški maniji. O moči gibanja . O tovarištvu. O – tudi aktualni – hladni vojni. O militarizmu in – tudi aktualnih – vojaških intervencijah. O ideološki zaslepljenosti. O banalnosti zla. O herojstvu posameznika, ki je želel le rešiti svet in je ob tem izgubil sebe.
Emil Zatopek je dokaz, da je upor možen skozi vztrajnost, doslednost in skozi neskončno borbo za dostojanstvo. Emil Zatopek je bil v športnem in etičnem smislu paradigma za mnoge, ki so živeli žalost stalinskega socializma. Uprizoritev svojo metodologijo razgradnje fascinantne biografije skuša inovirati skozi decentno fiziko (balet), večno vračanje (tek igralca skozi celotno predstavo), liriko (hvalnico ljubezni med Dano Zatopek in Emilom Zatopkom) ... in svoje kilometre skozi gledalčev pogled, ki na odru spremlja resnični tek šestih resničnih ljudi, ki med seboj tekmuje za končno zmago nad samim sabo.
S pomočjo zidu smrti se ustvarja neskončno tekaško stezo, na kateri je prikazanih nekaj legendarnih tekov Emila Zatopka, v ozadju pa se spremlja grozljiv čas invazije Rusije na Češkoslovaško 1968. Gledalci so tako priče posledicam praške pomladi ter lekcijam upora velikega atleta vojaškemu stroju.
Dramaturgija: Matjaž Pograjc
Koreografija: Branko Potočan
Glasba: Boris Benko, Primož Hladnik za duo Silence
Scenografija: Sandi Mikluž, Denis Goja
Kostumografija: Nataša Recer
Lektoriranje: Irena Androjna Mencinger
Nastopajo: Jurica Marčec, Klara Kastelec, Nika Ivančić, Anja Đurinović Rakočević, Inan Du Swami, Aleš Kranjec, Petra Vidmar
Svetovna praizvedba
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/emil-zatopek-lau-f-story