Matej Kejžar: Hiša / Foto: Petra Veber
Festival Spider 2017: Po sledi ostrine
Matej Kejžar: Hiša / Foto: Petra Veber
Uvodnik
Čas, v katerem živimo, je specifičen, kaj pa prostor? Je mogoče, da sta se danes na videz in dokazano nerazdružljivi komponenti prostora in časa razdvojili? Je mogoče, da vstopamo v čas, kjer je njun odnos le ena od možnih percepcij prostora in časa? Da živimo v času umiranja starega in da je nastajajoče grozljivo in boleče, prav tako kot zavedanje umiranja?
Obrnimo se k plesu. Skozi razvoj je za razlaganje abstraktnega bistva vedno potreboval drugo instanco (gledališče, petje, film). Sodobni ples je zaznamovalo to, da je koreografija postala orodje, ki je preseglo mejo plesnosti in omogočilo vsesplošno osvoboditev od nje. Koreografiral se je lahko tudi film. Vprašanje je, kaj koreografija potem ni. In kaj ples je. V svojem bistvu je to abstrakten Ples, ki je skozi zgodovino pridobil materializacijo prek komponent, kot sta prostor in čas. Prav ta nevarna, nerazumljiva abstrakcija je moč. Je nemogoč ulov, ki se ob vsakem poskusu ujetja, torej materializacije, določitve, izmakne. Ples je potemtakem božanski in spregovori onstran subjekta. Mar ni to medij, ki govori predvsem, kje in kako se ljudje združujejo in razhajajo? In če se vrnemo k razmišljanju o trenutno nedefiniranem prostoru plesa – kje se izvaja? V kleti, doma, v klubu, (še vedno) v teatru. Čas je, da se ples razbremeni lastne umetniške tradicije in s tem struktur in konotacij, ki jih nagovarja. Čas je, da se ples voha, in ne razlaga.
In če skozi perspektivo nedefiniranega prostora poskusimo definirati gledališče, kaj slednje sploh je? Tradicija jezika in znakov? Kje se izmakne svojemu ujetju? V času? Znano je namreč, da se je tudi gledališče skozi bogato zgodovino spreminjalo glede na lastno sporočilnost in namen – in glede na lastni jezik!
In če je ples medij, ki spregovori prej ontološko kot epistemološko (se pravi, namesto znanja bolj v jezikih vonja, dotika, atmosfere), je mogoče, da obstajajo še drugi mediji, ki nagovarjajo prav to ontološkost? Kaj pa digitalna družbena omrežja? So izmuzljiva, s tem nerealna, celo nadrealna?
In na koncu, če je postmoderni čas zanikal modernost, se vrnil v »klasičnost« in minimalizem ter s tem v specifični format prostora in časa, kam gre postsodobni čas? Se vrača k modernosti? In če je prostor izmuzljiv, kaj nam ostane od »modernega« prostora? Vonj, kostumi?
Dobrodošli na festivalu Spider 2017. Tokrat se ukvarjamo z definicijo prostora in razmerjem prostora do umetniških praks – njihovim strukturiranjem. S poudarkom na plesu predstavljamo premišljen izbor svetovno priznanih in prodornih umetnikov, ki se sprašujejo po formah in formatih. Kje preberemo formo in kam se uvrsti format? Umetniški program ni sestavljen iz enakih form in formatov, pač pa gre za njihov ples, ki koordinate časa in prostora razmakne in uteleša vsakega posebej. Ne da bi kritiziral, se Spider izmakne iz konvencionalnih percepcij gledališča in nagovarja sestop, pogled čez rob. Boleči konec je navdih za novo.
Matej Kejžar, umetniški vodja festivala
Vir: http://veza.sigledal.org/festival/spider-2017-f