Zasebno življenje

Ona in On, protagonista igre z naslovom Zasebno življenje, se prvič srečata na vlaku, transportnem sredstvu, ki se ga bolj kakor drugih drži pridih nostalgije.

foto Peter Uhan

A kakor v sodobnem vlaku z njegovimi neosebno dizajniranimi kupeji in s pokrajino, ki je le še ogolelo postindustrijsko smetišče, ni skoraj ničesar več romantičnega, tako v nastajajočem ljubezenskem odnosu ni več klasičnih spremljajočih pojavov – strele z jasnega, preskakovanja iskric, občutka usojenosti, nagnjenosti do iracionalnih dejanj ... Njuno srečanje je kajpak naključno, a tudi ko čez nekaj ur spet naletita drug na drugega, je to pač novo naključje in njun (ne)odnos ostaja zaznamovan s to naključnostjo in bežnostjo še celo po tem, ko skupaj preživita noč v hotelski sobi. Skratka, nič ne kaže, da naj bi se med njima kaj »razvilo«. Pa ne zato, ker si ne bi bila všeč, temveč zato, ker je zasebno življenje nekaj, s čimer se ne ukvarjata; On načelno in manifestativno ne, Ona pač zato ne, ker ga pravzaprav nima v svojih rokah. Obtičala je namreč v neperspektivnem razmerju s svojim profesorjem, nekdanjim mentorjem pri doktoratu, ki ne kaže prav nobenih znamenj, da bi se ločil od svoje žene. In čeprav sta oba uspešna v svojih poklicih, ne On ne Ona nista predstavnika zgolj v kariero zagledanih novodobnih japijev; razmeroma dobro preskrbljena, povprečna človeka zgodnjih srednjih let sta, ki jima življenjski slog narekuje moderni urbani individualizem, v katerem ni prostora za nobene vrste skupnost, ne za družbo ne za kolektiv ne za družino, še celo za par ne. Prenaporno je. Preveč boli. Preveč komplikacij povzroča.

Zgodba, ki jo v svoji igri – katere poglavitni čar je v strukturi, v njeni begotni dramaturgiji, v čudovito hitrem menjavanju pripovednih ravni – pripoveduje Ulrike Syha, je zgodba o približevanju teh dveh zadržanih individualistov (in tudi avtoričina diskretnost gre tako daleč, da šele nekje na polovici igre izvemo, kako jima je pravzaprav ime). Devet prizorov, prepletenih s kratkimi epizodami, flashbacki, neposrednimi nagovori publike in duhovitimi komentarji, je devet ključnih postaj v oblikovanju njunega odnosa. Opisujeta pa to ovinkasto pot kar onadva sama; in kar imata v mislih z distancirano literarno oznako »zasebno življenje«, je pravzaprav ljubezen, to staromodno in zapleteno čustvo, ki ga je treba skriti še bolj kakor ime.

Zasedba

Prevajalka Mojca Kranjc
Dramaturginja Darja Dominkuš
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografinja Jelena Proković
Avtor glasbe Boštjan Gombač
Oblikovalec luči Milan Podlogar
Lektorica Tatjana Stanič
Asistentka dramaturgije Eva Kraševec

Nastopajo:

• Uroš Fürst - On (Lutz)
• Barbara Cerar - Ona (Karla)
• Branko Šturbej - Rainer in druge vloge
• Saša Tabaković - Pablo in druge vloge
• Andrej Nahtigal - Karlin oče in druge vloge
• Nina Valič - Larissa in druge vloge
• Boštjan Gombač, Igor Leonardi - Izvajalca glasbe

Nagrada za režijo na Festivalu Borštnikovo srečanje 2010: Ivana Djilas
Nagrada za igro na Festivalu Borštnikovo srečanje 2010 za vlogo Lutza: Uroš Fürst

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/zasebno-zivljenje