Foto: Mimi Antolović
Družbeno-kulturni ideal zunanjosti in notranjosti današnje ženske: zmerno do pretežno lepa, zmerno do pretežno pametna, zmerno do pretežno uspešna, zmerno do pretežno zahtevna, zmerno do pretežno zanimiva.
Foto: Mimi Antolović
Pomarančna koža je vendar simbol ženskosti, prešine Njo, junakinjo Pomarančne kože, ženo nezvestega nogometaša in sodobno žensko, ki je ujetnica družbenih pričakovanj: skrbno pazi na prehrano, vadi jogo, živi napol v kibernetičnem svetu, prebira bleščeče ženske revije in rubrike desetih nasvetov za boljše to in ono, na vsakem koraku se srečuje z liposukcijo, avgmentacijo, štetjem kalorij, takšno in drugačno sugerirano korekcijo, hkrati pa se ves čas sprašuje, ali je hlastanje po kvazipopolnosti, ki jo skozi medije vsiljuje družba, sploh sprejemljivo zanjo.
Ozadje
Pomarančna koža govori o preučevanju ženske identitete v družbi, ki na razne načine, največkrat s pomočjo medijev, poskuša formirati svoje obnašanje in izgled sodobne ženske. Besedilo govori o medijskem pritisku »biti všečna«, na drugi strani pa imamo intimno izpoved ženske, ki se trudi biti taka, kot se od nje pričakuje, a v tem ne uspeva. Sodobna ženska mora biti lepa in pametna, je seksi in intelektualka, je uspešna v službi in hkrati zadovolji vse atribute dobre gospodinje, žene, matere ...
»Biti všeč – ne biti všeč? Komu?« To vprašanje si ženska (ženske) v Pomarančni koži nenehno zastavlja(jo) na način, ki vzbuja po-smeh, pomilovanje, privoščljivost in s tem gledalki oz. gledalcu zagotavlja narcisistični dobiček. Te ženske v svoji obsedenosti z videzom in odvisnostjo od moškega pogleda kljub lepoti nimajo ničesar, kar bi jim gledalka zavidala. Obsedenost protagonistke z vprašanjem, kako napraviti zaželen vtis na druge, je namreč tudi naša lastna vsakdanja mora.
Želja po gotovosti, varnosti in sprejetosti, po uspehu, ki bi dokazoval našo vrednost, kvaliteto našega uma in moč volje, je brezmejni prostor produkcije potrošnic in potrošnikov. Preprosti reklamni triki ponujajo enostavne izhode – delo na sebi, ki je predvsem delo na telesu, saj so prav tu rezultati najbolj vidni in zgovorni. Vitko in čvrsto telo, napeta koža, bleščeči lasje in trdni nohti so namreč stvar naše odgovorne rabe svobode: sporočajo da sem disciplinirana ... da sem vredna zaupanja. Vse se vrti okrog hrepenenja in želj o popolnem telesu, ki vodi do sreče, kar pa vključuje tudi ali celo predvsem moškega, in to moškega, ki bo nudil varnost.
Mlado srbsko dramatičarko sta spodbudili k pisanju Pomarančne kože reklama za anticelulitno kremo in množica ženskih časopisov, s katerimi je danes preplavljen trg. V fragmentirani dramski pisavi, ki se izogiba ustaljeni dramski formi, se skozi duhovit in prepoznavno sodoben govor, prepreden z nasveti in povelji za bolje, lepše, mlajše, drugače, nizajo postaje s poti k osebni emancipaciji sodobne ženske.
O avtorici
Maja Pelević, rojena 1981 v Beogradu, je srbska dramatičarka, ki se poleg pisanja ukvarja tudi s teoretskim delom. Njen dramski opus obsega že kar lep nabor naslovov, ki so bili že tudi vsi uprizorjeni. Študirala je na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, je pa tudi magistrirala na temo Teorija umetnosti in medijev. Naslovi nekaterih njenih dram so: LER, ESCape, Cyberchick vs. Real Life, Deca u formalinu, Beograd-Berlin, Budite Lejdi na jedan dan, Možda smo mi Miki Maus.
Pomarančno kožo so krstno uprizorili aprila 2006 v beograjskem Ateljeju 212, avtorica pa je na 55. Sterijinem pozorju prejela zanjo nagrado za najboljše dramsko besedilo.
Prevajalka Teja Kleč
Dramaturginja Eva Mahkovic
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Jelena Proković
Avtor glasbe Boštjan Gombač
Lektorica Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe Aljoša Vizlar
Na posnetku poje Mateja Starič.
Nastopajo:
Prva slovenska uprizoritev
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/pomarancna-koza