Galeb

Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica

Ob jezeru na podeželskem posestvu ostarelega in bolehnega Sorina in njegove sestre, slavne igralke Irine Arkadine, želi njen sin Konstantin Trepljev z uprizoritvijo svoje igre predstaviti vizijo novega gledališča. Ob spodletelem umetniškem dogodku se začno razkrivati različna hrepenenja in izrisovati številni ljubezenski trikotniki znotraj zbrane družbe. Trepljev, ki si želi uspeti kot dramatik, je zaljubljen v Nino, mlado dekle, ki ima tiho željo, da bi postala igralka, toda njo očara Trigorin, uspešen pisatelj in ljubimec egocentrične Irine. Maša, hči Poline, nesrečno poročene s pragmatičnim oskrbnikom posestva Šamrajevim in hrepeneča po pozornosti zdravnika Dorna, je neuslišano zaljubljena v Trepljeva, za njeno naklonjenost pa se bori učitelj Medvedenko. Situacija obeta komedijo. Tako je Anton Pavlovič Čehov igro tudi začel pisati: »Pišem nekaj čudnega. (...) strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pejsaž (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek ...« Toda med tretjim in četrtim dejanjem mineta dve leti, v katerih se marsikomu dogodijo huda razočaranja, in tako v zaključni atmosferi tragični toni preglasijo komične.

Galeb (v slovenskem prevodu doslej Utva), eno najbolj pogosto uprizarjanih besedil Antona Pavloviča Čehova, je ob krstni izvedbi leta 1896 doživel tako silen neuspeh, da bi Čehov gotovo nehal pisati za oder, če ne bi nato igre prebrala Stanislavski in Nemirovič-Dančenko, velika reformatorja ruskega gledališča, ki sta z novo postavitvijo Galeba v MHAT vzpostavila razumevanje dramatikove pisave, bistveno drugačne od tedaj veljavne konvencije, ter z uspešno in odmevno uprizoritvijo spodbudila njegovo nadaljnje dramsko ustvarjanje. Igra je s subtilno izpisanimi doživetji ljubezni in ljubosumja, osvetljevanjem banalnosti slavnih in malodušja neuspešnih, upodabljanja generacijskih konfliktov in občutka brezperspektivnosti izzivalna in večno aktualna; a zavezujoče nas inspirira kot klasično besedilo, v jedru katerega je vprašanje o smislu umetnosti. To vprašanje nas posebej vznemirja spričo današnjega stanja sveta, umetnosti nasploh in gledališča posebej.

Zasedba

Prevajalec: Borut Kraševec
Dramaturginja: Željka Udovičić Pleština
Lektor: Srečko Fišer
Scenograf: Lorenzo Banci
Kostumograf: Leo Kulaš
Avtorja glasbe: Ivanka Mazurkijević, Damir Martinović Mrle
Oblikovalec scenskih elementov: Branko Drekonja
Oblikovalec svetlobe: Samo Oblokar
Oblikovalka maske: Tina Prpar
Asistentka scenografa: Giulia Barni
Asistentka kostumografa: Iris Kovačič
Koordinatorica projekta: Martina Mrhar

Nastopajo:

Irina Nikolajevna Arkadina – Ana Facchini
Konstantin Gavrilič Trepljev – Nejc Cijan Garlatti k. g.
Pjotr Nikolajevič Sorin – Brane Grubar k. g.
Nina Mihajlovna Zarečna – Urška Taufer
Ilja Afanasjevič Šamrajev – Gorazd Jakomini
Polina Andrejevna – Helena Peršuh
Maša – Arna Hadžialjević
Boris Aleksejevič Trigorin – Matjaž Tribušon k. g.
Jevgenij Sergejevič Dorn – Blaž Valič
Semjon Semjonovič Medvedenko – Matija Rupel
Nastopa tudi – Ivanka Mazurkijević
Nastopata tudi – Damir Martinović Mrle / Peter Harl
Pes – Taylor da Vinci

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/galeb