Foto: Željko Stevanić
Ko govorimo o celotnem opusu Dostojevskega, obstaja precej konkretna plat, ki povezuje vse romane. To horizontalo odpira zame najbolj zvenek glas njegovega celotnega opusa – pripovedovalec. Ta raste, se razvija, spreminja distanco, se izgublja med drugimi glasovi, se identificira, ima dovolj poguma, da izrazi svoje subjektivno mnenje ... glas, ki potuje in se na poti spreminja … Sicer pa pripovedovalec v svojem gibanju nosi lastnost ljubezni (idiotske ljubezni) do človeka – kar ga naredi konsistentnega. Glas pripovedovalca omogoča Dostojevskemu, da vzpostavi distanco do zgodbe (ker je to pač nujno glede na okoliščine pisateljevega zapletenega življenja in odnosov), sočasno pa mu odpre možnost, da kriči skupaj z drugimi glasovi. Vse, kar poskusimo ustvariti na odru (oziroma tunelu) na podlagi njegovega romana, je samo košček brezmejnega prostora notranjosti bitja. Vsak glas je samo del polifonije, če si izposodim Bahtinov priljubljeni izraz.
Zvok v predstavi: Samo Kutin
Oblikovalka svetlobe: Mirjana Medojević
Kostumografka: Tijana Todorović
Dramatizacija: ustvarjalna ekipa
Mentorja
Gledališka režija: izr. prof. mag. Tomislav Janežič
Jezik in govor: izr. prof. mag. Alida Bevk
Nastopajo:
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/zlocin-in-kazen-1