Foto: Arhiv Alkantara
Foto: Arhiv Alkantara
»Vsako jutro (ali kadarkoli se zbudim) opravim svoj ritual umivanja obraza s hladno vodo in hkrati poskušam konkretizirati svoje bujenje ter zadržati delce časa. Hladna voda je obljuba mladosti – tako vsaj pravijo. Takoj potem nemudoma primem debel pramen svojih kodrastih las, še vedno svoboden zaradi noči, in ga udomačim. Tam, na dosegu roke, je na voljo majhna gora lasnic, ki čaka, da spet vzpostavi red in mi s tem pomaga, da se prepoznam in ostanem mirna.
Odločila sem se, da se izženem. Še vedno nisem povsem prepričana, da je beseda ‘odločila‘ najustreznejša, vendar je edina, ki jo uspem zdaj uporabiti. Tudi duhovi pripravijo ljudi do tega, da menjujejo kraje. Da se počutijo prisiljene to početi. Srečala sem Rimah, izgnano na drug konec sveta. Je pisateljica in bolje obvlada izbiranje besed. In potrdilo se mi je, tudi duhovi pripravijo ljudi do tega, da menjujejo kraje. Da se počutijo prisiljene to početi.
Berem, da ‘ne vemo ali nočemo vedeti, kako živeti poslavljanje‘. Berem, da Rilke ‘z bolečino govori o ljudeh, ki jih je nekoč zapustil, ne da bi razumel, kako je mogoče zapustiti ljudi‘. Pomislim na 80 let življenja svojega očeta in na vse, kar se mu zdi, da še mora storiti. Pomislim na svojo edino ljubezen, ki še vedno, po toliko dnevih, kar sva narazen, pobira vse lasnice, kar jih najde med hojo po ulici z očmi na tleh. Išče svojih devetindevetdeset žensk. Pomislim na to odločitev, ki je nisem sprejela, ampak je do nje prišlo.
Izsilim srečanje z Edwardom Saidom, trudim se razumeti, kar sem doživela v Palestini, trudim se približati Rimah. In sebi. Niti tega ne vem, ali je Rimah sploh kdaj brala Saida. Morda je vse to zgrešeno.
Toda jaz poznam Edwarda, in oba sva prebrala Conradovo Srce teme. In res sem šla v Kongo, po tistem delu reke, kjer je pred mnogimi leti potoval tudi Conrad, in pogledala sem na levo stran svojih prsi in tudi jaz sem videla temno svetlobo, kako je sijala na ne vem točno kaj.
Nadaljujem svoj dialog z mrtvimi.
Spomnim se nekega Maupassantovega lika. Moškega, čigar relikvija je bila lasnica, ki je nekoč krasila glavo njegove drage, prekrasne ženske iz Pariza dragih pričesk, ki je nikdar več ni videl. Lasnica, relikvija, s katero mu je poskušala ta ista ženska izkopati oko. In se smejem, saj razumem, kako preprosto je majhne stvari spremeniti v orožje, in to, da je lepota po definiciji nasilna. In da je ‘strast pogosto iztrošila nemirna srca‘.
Borim se s temi kočljivo zavozlanimi željami, v katere verjamem, a še vedno nimam ključa do njih. Vem, da bodo ti prameni sčasoma padli na svoje mesto, v arhitekturi krhkih majhnih lasnic, mučnih majhnih lasnic, pomirjajočih majhnih lasnic. Morda nujno.
Oče mi je pred časom dejal: ‘Živim, ujet v žice.‘
In jaz ti odgovarjam: ‘Tukaj sem, ujeta med lasnice.‘«
(Sofia Dinger)
Portugalska igralka Sofia Dinger išče svojo pot kot osamljena ustvarjalka. Raziskuje ob umetnikih, kot so Mónica Calle, João Fiadeiro, Carlota Lagido, Ângela Schanelec, Olga Mesa, Beatriz Batarda, Vera Mantero, Miguel Loureiro, Thomas Richards, Polina Klimovitskay.
Rimah Jabr je vse bolj opazna palestinska dramatičarka in gledališka ustvarjalka, katere dela izvajajo po Belgiji in Nizozemski.
Ustvarjalka in izvajalka: Sofia Dinger
Soustvarjalka: Rimah Jabr
Produkcija v okviru projekta 1Space, ki ga podpira EU program Ustvarjalna Evropa
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/lasnica