Trojno življenje Antigone

Produkcija: Anton Podbevšek Teater
Avtor: Slavoj Žižek
Režija: Matjaž Berger


Foto: Barbara Čeferin

Kolikokrat ste si rekli, kako dobro bi bilo, če bi lahko zavrteli čas nazaj – in spremenili tok dogodkov po tem, ko enkrat že vemo, kako so se prvič iztekli? In kolikokrat vas je imelo, da bi tega ne storili z lastnim življenjem, temveč z usodo katerega od literarnih ali filmskih junakov? Slavoj Žižek si ni prav nič obotavljal – in je to storil s paradigmatičnim likom antične tragedije, Sofoklovo Antigono. Nezadovoljen z njeno vnaprejšnjo mitologizacijo lastne geste pokopa bratovega trupla je kar dvakrat obrnil potek dogodkov – in prišel do dveh poskusov spremembe družbenega reda v 20. stoletju: fašistične vladavine množice in komunistične vladavine razredne avantgarde.

Žalostna zgodba Antigone pa nas uči,
da tudi če se čudežno povrnemo v času,
da bi preobrnili potek dogodkov,
ki so privedli do tega razdejanja,
bi novi iztek utegnil po grozi in obupu
še prekositi starega.

Če se zato ob Žižkovem teatrskem poskusu upravičeno vprašamo, kaj tri filozofske ume s preloma stoletja, Badiouja, Negrija in Žižka, sili, da svojim filozofskim konceptom najdevajo telesa na odru in dajejo glasove v gledališču, tedaj nam njegova »etično-politična vaja« ponuja odgovor: prav skozi premene različnih potekov in iztekov, časovne vrzeli in logične zanke, se gledalcu zares razpre kompleksnost neke misli, ki nikoli ne pristaja na dano, temveč ji vsaka domnevna samoumevnost, pa naj zadeva še tako nedotakljivo svete, antologijske figure, pomeni le izziv za ponoven premislek in pogled s strani. Etika Žižkovega preizpraševanja ne trpi likov, ki v imenu izrekanja resnice drugim jemljejo besedo, politika Žižkovega odgovarjanja – in odgovornosti! – pa ne dovoljuje popreproščenih rešitev. Misliti družbene premene s Heglovo fenomenologijo duha in Lacanovo etiko psihoanalize, s filmi Kieslovskega in teatrom Brechta, pomeni uvideti Antigono v luči, ki je morda ne dela za sublimno lepo, vsekakor pa za pretresljivo resnično. Ko se boste odločali, ali je težje biti antigonski disidentski upornik ali kreonski režimski vladar, boste kaj hitro ostali usodno sami. Če pa boste dobro prisluhnili zboru, boste morda zaslutili skupnost, ki jo veže vez, močnejša od usode. In potem, ko se pogasijo luči in glasovi potihnejo, kadar smo sami in se nič ne godi, nas nenadoma zadene življenja mrmranje.
(Stojan Pelko)

Zasedba

Koreografija: Jana Menger
Filozofija : dramaturgija: Stojan Pelko
Dramaturgija: Andreja Kopač
Scenografija: Miran Mohar
Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar
Prevedla: Lidija Šumah, Simon Hajdini
Lektura: Jože Faganel
Glasba: Peter Penko
Oblikovanje zvoka: Uroš Bon
Oblikovanje svetlobe: Simon Žižek
Oblikovanje vizualij: Gašper Brezovar
Asistenca režije: Nastja Vidmar
Asistenca oblikovanja svetlobe: Srečko Malovič
Rekviziterstvo: Matej Korbar
Garderoba: Nataša Recer
Inspicientstvo: Andrej Berger, Mitja Sočič
Vodja projekta: Andrej Berger
V sodelovanju s Cankarjevim domom

Nastopajo:
Antigona - Petra Govc
Ismena - Klara Kastelec
Kreon - Pavle Ravnohrib
Glasnik in Stražar - Jana Menger
Hajmon - Joseph Nzobandora
Tejrezias - Janez Hočevar
Zbor - Aleš Valič, Borut Veselko, Lana Voljč

Svetovna praizvedba


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/trojno-zivljenje-antigone