Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Odločitev No!training Laba, da za osnovo raziskovanja vzamejo literarno zvrst romana, ni naključje, saj so večglasnost, večbesedilnost in medbesedilnost romana skupaj z njegovimi raznovrstnimi kompozicijskimi postopki večini sodobnih scenskih umetnosti nemara bližji kot dominantni dramski sistemi.
Ustvarjalci Počasnost jemljejo kot skladišče motivov in tem, kronotopov ter kot možen metronom tematizirane hitrosti, natančneje: počasnosti. V določene prizore ali besedilne strukture se ustvarjalci laboratorija celo naselijo. To naredijo tako, da jih v običajnem gledališkem smislu postavijo, torej interpretirajo. S tem jih izkusijo, razumejo, analizirajo, prerazporejajo, hkrati pa z njimi ustvarjajo lepljiv asociativen poligon, ki jim sugerira nadaljnje ravnanje z ustvarjenim gradivom.
Pri delu ohranjajo različne ravni metabesedilnosti, da gledalca lahko takoj oddaljijo od uprizoritvene snovi, s katero se je še trenutek prej identificiral. V počasnosti jim orientacijo pri delu zagotavlja kompas tematiziranega časa z različnimi vidiki, saj predstavlja nekakšen tematski in orientacijski okvir. »Posledično smo v nečem, kar je bližje komediji kot tragediji. Ali pa smo ves čas na meji grenko-sladkega in sladko-kislega.«
Skladno z mnoštvom govorov, jezikov in glasov, ki so značilnost umetnosti romana, je tudi predstava Variacije na Počasnost: TIME OUT 2 zdaj kolaž, drugič hibrid žanrov in postopkov, ki se izkažejo za posamezno gradivo najbolj funkcionalni ali zgovorni. V oblikovanju prizorov in posameznih nastopov raziskovalce obenem zanimajo meje med avratičnim in profanim. Slednje jim predstavlja svojevrsten rob. »K modernističnemu gibu, pop estetiki ali showdanceu, pripovedovanju, izpovedi ali (kvazi) razpravi pristopamo z resnostjo in zavzetostjo, a hkrati z distanco. S tem predstava odpira polje nenavadnega, subtilnega humorja, kar jo pripenja na njen izvor, na Kundero in njegovo pisavo, ki skrajno resne teme obravnava lahkotno, prav skozi njemu lasten humor.«
Češki pisatelj Milan Kundera je največjo priljubljenost in mednarodno slavo doživel v 80. in 90. letih 20. stoletja – na višku razprav o postmodernizmu v literaturi – s specifičnim romanesknim modelom, s katerim je stopil korak ali dva stran od klasičnih pripovednih postopkov. Romanesknim osebam je prirejal dogodke, v katerih je njihova ravnanja, navade, odločitve in motivacije opazoval in analiziral iz pregledne razdalje. Pri tem so mu za gorivo pripovednega motorja služili tudi najbolj bizarni detajli njihovih navad kot npr. obsesivno prhanje z mrzlo vodo. Ob romanesknih osebah so v njegovih romanih enakovredne vloge igrale različne esejistične teme, ki so dobivale značilnosti nekakšnih personifikacij, pa tudi avtobiografske in metabesedilne pripovedne ravni. Med temi je morda najbolj zabavna tista, ko pisatelj svojemu prijatelju v romanu Nesmrtnost reče, da ima odličen naslov za roman: »Neznosna lahkost bivanja.« »Ampak a romana s tem naslovom nisi že napisal?« odvrne prijatelj. »Že, že, ampak zdaj pišem nekaj, kar bi si ta naslov resnično zaslužilo,« pravi pisatelj.
Njegovi romaneskni pristopi ustrezajo postopkovnim modelom različnih žanrov scenskih umetnosti (od gledališča do plesa), saj vrsta njegovih romanov iz omenjenega obdobja deluje kot dramaturška razčlemba neke zgodbe, v posameznih segmentih kot zbirka referenčnega gradiva za gledališki list, v romanih se pojavijo tudi avtobiografski pasusi kot dokumentacija procesa ter ustvarjalnih zagat in omahovanja. Morda se z odločitvijo No!training Laba, da svoja gledališko-koreografska sredstva raziskuje z romanom, poveže neka zanimiva zgodovinska okoliščina: eksperiment – h kateremu seveda spada laboratorijsko delo, kakršnega se je lotila Katja Legin – se je v umetnosti začel v 19. stoletju, ko je razvoj znanosti z neverjetnimi družbenimi učinki temeljito preobrazil svet in ljudi ali povedano natančneje: življenje. Leta 1893 je Émile Zola napisal avtopoetski tekst z naslovom Eksperimentalni roman in s tem izumil ustrezen pridevnik za delo, ki se je v tistem času začelo postopoma uveljavljati skoraj pri vseh umetniških praksah. Čemur danes v umetnosti pravimo raziskava, procesnost ali postopkovnost, metodičnost, laboratorij ali preprosto študij – vse to je resno in trdo delo: umetniško delo. Na CoFestivalu menimo, da to ni samoumevno, da si ga umetniki zaslužijo in da morajo zanj prejeti ustrezno plačilo.
No!training Lab je kolektiv uveljavljenih slovenskih plesalcev in performerjev (Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković), ki že več let raziskuje različne gledališke veščine, proces ustvarjalnega dela in možnosti odrskega izraza. Kolektiv je leta 2012 sestavila Katja Legin. Zasnovan je bil kot prostor za vadbo, raziskovanje in presprašavanje osnovnih gradnikov performerjevega dela. Sčasoma se je predmet raziskovanja od performerja razširil tudi na druge sestavine ali področja uprizoritvenih umetnosti, kot so dramaturgija, uprizoritvene strategije, komunikacija z občinstvom, struktura in kompozicija odrskega dela ter vizualni in zvočni elementi. Ekipa se je prek teh vprašanj v dialogu z romanom Milana Kundere Počasnost zložno približevala oblikovanju predstave. V sezoni 2014/15 so predstavili pet javnih dogodkov z naslovom Skice (Narodni dom MB, PTL, Španski borci, Festival Fronta), decembra 2015 pa v Španskih borcih predstavo Variacije na Počasnost: TIME OUT. No!training Lab nadaljuje ustvarjanje večstopenjskega raziskovalnega dela (na Mladih levih so letos predstavili verzijo TIME OUT 2), obenem se z večjim številom predstav vrača k raziskovanju nastopa.
Ustvarjalci in izvajalci: No!training Lab (Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković)
Glasba v živo: Joži Šalej
Oblikovanje zvoka: SZ3
Oblikovanje svetlobe: Tomi Janežič
Prostor in kostumi: No!training Lab
Svetovanje za kostume: Marina Sremac
Partnerji: Zavod Federacija, Španski Borci, PTL, Flota, Nagib
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/time-out-variacije-na-pocasnost-3