»Performer se torej v svojem nastopu ne nanaša več na lik, temveč sam nase. Performer se v tej samonanašalnosti, kot jo imenuje E. Fischer-Lichte, nanaša na svoje telo, na svojo biografijo, kakor jo izraža njegovo telo (spomini, zapisani na telesu), pogosto v svojem nastopu pripoveduje lastno zgodbo, pa čeprav ta ni preverljiva in je lahko tudi zgolj fiktivna, vendar jo (spet pogosto) nenehno argumentira s svojim telesom oz. njegovo navzočnostjo, velikokrat pa performerji nastopajo, […] s svojim lastnim imenom, kot naslovni liki svojega lastnega nastopa, avtopersonalizirani protagonisti scenske fikcije.« (B. Lukan, Performativne pisave)
V sodobnih scenskih umetnostih je vsaj v zadnjih dvajsetih letih zaznati trend, ki ga lahko poimenujemo »vdor realnega«, kjer performerka (na odru) konstruira nek pomen konstruirajoč samo sebe. S premikom fokusa strategij uprizarjanja od reprezentacije k prezentaciji (dogodkovnosti) se subjektivizacija performerke zgodi prek lastne subjektivizacije. Ta proces »uprizarjanja subjekta« oz. »proizvodnje subjektivitete« (A. Jones) postaja ključen nosilec pomena, saj performerkin lik ne obstaja več onkraj performerkinega fizisa, ni več razlike med fenomenalnim in semiotičnim telesom (E. Fischer-Lichte).
Če performerka aktivno črpa iz svojega življenja za umetnost, kaj potem ostane od življenja kot takega? Kot nekateri (A. Jones) opozarjajo, se ob tem pojavlja nevarnost, da subjekt, ki je postal vir ustvarjalnosti na polju simbolnega, hkrati na polju realnega postane implicitno neviden kot dejansko (ideološko, čustveno, seksualno, rasno, razredno in še kako drugače zaznano in identificirano) telo, ki tvori umetniško delo. Zato nas zanima kaj »performiranje identitete« (J. Butler) proizvede v političnem smislu? Kako je ta skrajni preplet umetnosti in življenja politično potenten oz. emancipatoren? Kako v tej situaciji skonstruirati odpor proti hierarhijam, izkoriščanjem, neenakostim, ki so del življenja? Na kakšen način se povezati v (realnem) življenju, če smo ves čas – kot umetniki – na področju (simbolnega) umetnosti? Ali politično delovanje potemtakem lahko obstaja le še kot performans?
O življenju in umetnosti bodo skozi analizo lastnih del, predstavljenih v preteklosti na festivalu Mesto žensk, premišljevale umetnice: Katarina Stegnar (Stegn se), Maja Delak (Drage Drage, Kaj če), Nataša Živković (Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), Tihožitje, Zavoljoočeta), Simona Semenič (Večna medikacija, Jaz žrtev., drugič).
Lana Zdravković je raziskovalka, publicistka, politična aktivistka, kulturna producentka in umetnica (ne nujno v tem vrstnem redu). Diplomirala je iz primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu z diplomsko nalogo Samuel Beckett, novator romaneskne forme in doktorirala iz filozofije na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici (Primerjalni študij idej in kultur, Filozofski modul: Transformacije moderne misli – filozofija, psihoanaliza, kultura) s tezo Politika emancipacije: misel-praksa militantnega subjekta.
V svojem delovanju neguje sinergije med teoretičnim, aktivističnim in umetniškim pristopom pri raziskovanju na področjih: politika emancipacije, misel-praksa militantnega subjekta, radikalna enakost, politična/angažirana/kritična umetnost. Strastno se spopada s premišljevanjem moči prezentacije in ekscesa reprezentacije, potenciala subverzivnosti umetniškega dela, odpiranja prostorov enakosti kot procesov redistribucije čutnega, škandala telesnosti, identitet in pripadnosti. Izvedla je številne skupinske in samostojne projekte kot del umetniškega tandema KITCH (od leta 1999) in je tudi soustanoviteljica zavoda za umetniško produkcijo in raziskovanje KITCH (od leta 2006). Najljubše forme izražanja so ji video, multimedijske instalacije in performans.
NATAŠA ŽIVKOVIĆ (1981) ustvarja na različnih področjih uprizoritvene umetnosti; od sodobnega plesa, gledališča do performansa. Po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani se je preusmerila v sodobni ples in sodelovala s številnimi koreografi in koreografinjami. Danes deluje kot samozaposlena plesalka in igralka, koreografinja in mentorica. Z Vio Negativo sodeluje od leta 2006, je del ekipe No!Training Lab, ki jo vodi Katja Legin, soustvarila je že številne projekte v produkciji Emanata. Za avtorski prvenec Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) in plesno-gledališko udejstvovanje je v letu 2009 prejela nagrado Zlata ptica. Njeno zadnje avtorsko delo Zavoljoočeta (2014) je posvečeno očetu. V zavodu Bunker je 2014/2015 sodelovala pri projektu Igrišče za gledališče, ki se je posvečal kulturno-umetnostni vzgoji v izobraževanju. V letu 2016 je soustvarila predstavi Če si srečen (Bunker) in V zavetrju časa (Lutkovno gledališče Ljubljana).
MAJA DELAK je koreografinja, performerka in pedagoginja. Študirala je sodobni ples na CNDC L'Esquisse v Angersu v Franciji. Leta 2006 je ustanovila zavod EMANAT, v katerem si prizadeva za afirmacijo sodobnega plesa – tako s produkcijami predstav kot s knjižnim programom (zbirka Prehodi) ter izobraževanjem. Opus njenih del predvsem v zadnjih letih zaznamuje prepletanje sodobno-plesne, intermedijske in glasbene umetnosti. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena, med drugim z nagrado za najboljšo predstavo festivala Gibanica (2013), nagrado Liberalne akademije Zlata ptica (2013) in nagrado Prešernovega sklada za predstave Drage drage, Serata Artistica Giovanile in Poti ljubezni ter njen neprecenljivi prispevek k afirmaciji sodobnega plesa (2010).
SIMONA SEMENIČ je dramatičarka in avtorica gledaliških performansov. Za svoja gledališka besedila je prejela dve Grumovi nagradi, predstave po njenih besedilih so prejele tudi številne druge nagrade in priznanja v Sloveniji in tujini, kjer so njena besedila redno uprizarjana.
Kot performerka in režiserka se je predstavila v lastnih performansih (Jaz, žrtev., Še me dej, 43 srečnih koncev, Kapelj in Semenič v sestavljanju, Semenič in Bulc naprodaj) in v performansih skupine PreGlej (9 lahkih komadov, To sem jaz, kaj si pa ti). Z Mestom žensk je prvič sodelovala leta 2005 kot dramaturginja pri projektu A.C.T. Metelkova, leta 2006 je režirala priredbo predstave Večna medikacija in se leta 2014 vrnila z novim solom drugič, ki je nadaljevanje Jaz, žrtev.
Katarina Stegnar je igralka, plesalka in performerka, diplomantka AGRFT in ena najbolj vsestranskih ustvarjalk na slovenski gledališki sceni. S svojimi kreacijami je opazno zaznamovala slovensko neodvisno scensko umetnost, redno pa sodeluje tudi s slovenskimi institucionalnimi gledališči. Skozi čas je razvila svojevrstno uprizoritveno polje, v katerem raziskuje načine scenske predstavitve in problematizira tako lastno ustvarjalnost kot tudi medij, v katerem se izraža. Neizprosna je do sebe in do publike. Je sodelavka platforme Via Negativa, članica skupine Betontanc in kolektiva Beton Ltd. ter članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča.
Koncept in moderacija: Lana Zdravković
Organizacija: Mesto žensk v sodelovanju z Galerijo Škuc.
Vir: http://veza.sigledal.org/dogodek/kako-uprizoriti-zivljenje-oz-ali-obstaja-zivljenje-izven-umetnosti-e