Foto: Arhiv Plexus Polaire
Predstava Pepel je navdih našla v romanu Preden zgorim (Gaute Heivoll), knjigi, ki temelji na resničnih dogodkih.
Foto: Arhiv Plexus Polaire
Spomladi 1978 začnejo prebivalce vasice Finsland na Norveškem vznemirjati požigi na osamljenih prizoriščih, zato sklenejo, da je izvršitelja treba najti in ujeti. Predstava se osredotoča na temeljni motiv romana: na uničujočo moč, ki prevzame človeka in ga lahko spelje v globino norosti. Dogodki bodo potekali pred našimi očmi, gre za dramaturgijo improvizacije, estetika predstave pa se giblje med vizualno umetnostjo in lutkovnim gledališčem.
Plexus Polaire je močna ekipa soustvarjalcev, ki sodelujejo že več let. Njihova poetika med seboj povezuje sliko in besedo, zvoke in geste, domišljijo in materijo, osrednja misel njihovih vsebin pa je vstopiti in se dotakniti najbolj skritih človeških občutkov. Pri tem se zgodi senzibilno srečanje med animatorjem in lutko, obenem pa jih zanimata zlasti preizpraševanje in reprezentacija občutij na odru, ki se dogajajo brez besed.
Scenografija: Polina Borisova, Gunhild Mathea Olaussen, Charlotte Maurel
Glasba: Guro Moe Skumsnes, Ane Marthe Sørlien Holen
Izvedba: Aitor Sanz Juanes, Andreu Martinez Costa, Pierre Tual
Tehnični direktor: Xavier Lescat
Video: David Lejard-Ruffet
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/pepel