Kolektivni spomin biva v dveh velikih narativih: zgodovini in mitologiji.
Foto: Waldemar Tatarczuk
Ampak z obema je ravno tako kot z osebnimi spomini, opustili smo bitko za objektivnost, za resnico ali za eno samcato verzijo. Kaj pa osebni spomini in njihov odnos s kolektivnim spominom?
Spomin je večna enigma. Kljub temu da znanost polagoma razkriva njegove zakonitosti in postopke, še vedno ostaja na pol skrivnosten proces, v katerem se podatki, ki se vtiskujejo v nas, v času budnosti pretvarjajo v podatkovne zbirke in še bolj zanimivo – vpenjajo v zgodbe. Morda pa je spomin podoben ravno umetniškim postopkom.
Waldemar Tatarczuk je poljski umetnik, trenutno živi v Lublinu. Je performer, ustvarja instalacije, je tudi kurator in ustanovitelj Performance Art Centra v Lublinu ter direktor Galerije Labirint (Galeria Labirynt). »Glavna materija mojih performansov je spomin. Spomin kot fenomen in tudi spomin, ki je del predmetov, sledi, ki ostanejo. Spomin, ki se nanaša na preteklost in je hkrati v nasprotju s sedanjostjo. Vprašanja sledi, ki ostajajo, kam pravzaprav se nastanijo njihove raze. Nanašajo se tudi na to, kar ostaja po vsakem dogodku. In tudi na to, kako spomin doživlja preobrazbe, kako se spomini zabrišejo, so predrugačeni, kako jih zamenjajo drugi, bolj živi.«
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/gor