Globina (po)gleda

Foto: Arhiv SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

Kozmos si ljudje skušamo razložiti od prvega dne, ko smo ukrivili vratove navzgor in se uzrli v nebo. Nekateri se po odgovore zatekajo k filozofom, drugi jih iščejo v svetu fizike in matematike, nekateri pa so si preprosto odgovorili v imenu boga. Žal nam oprijemljive resnice ne naklonita ne fizika ne filozofija, celo sam bog molči in nas prepušča lastni domišljiji. Edina skupna ideja, jasna pri vseh razpravah, je mogočna beseda »vseobsegajoče«. Preplet ter gibanje prostora in časa neskončnih dimenzij z vsakim možnim izidom odpira možnosti za nov izid. Kombinacije dogodkov se številčijo v nedogled in vsak zase se v neobvladljivem kaosu postavi točno na svojo točko pravilnosti in je tako umeščen v popolnost reda. Radovednost nas žene tako daleč, da nenehno iščemo kukala, skozi katera bi se lahko nekoliko bližje spogledali s kozmosom, če že ne uspemo uvideti vsega veličastja naenkrat. In bolj kot se približamo resnici, ko nam uspe doumeti majhen delček, ki nam ga kukalo približa, bolj nas dvom žene k naslednjemu koščku. Vedno znova se prebuja upanje, da bi prišli na pot k razumevanju celote. Ob tem pa se poraja neizogibno vprašanje: Ali bi preučili in doživeli vsak košček kozmosa tako do potankosti in s takšnim navdušenjem, če bi nam bil dan vpogled v celoto? Zunaj tega radikalnega mišljenja vendarle obstaja način, kako povzeti vseobsegajoče. Najbližje temu je morda ravno pristop tistih, ki se obračajo na »bogove«. Če razmišljamo drugače, so to oni, ki si upajo prepustiti transcendentalni izkušnji in se na povsem čutni ravni povežejo s celoto, tako da postanejo nepogrešljiv del nje same.

Plesno-performativni projekt je predstavljen zgolj v detajlih in nikoli ne omogoča pogleda na celoten preplet časa in prostora. Poligon performansa je črna kocka, v katero so z vseh strani vstavljena kukala. Gledalec se prosto giba po prostoru in po lastni izbiri opazuje kocko ter dogajanje v njej. Takšna scenska inštalacija daje opazovalcu usmerjen pogled v detajle kozmosa, v koščke zgodbe, ki jo ustvarjajo gibalci in zvok. Izkušnja razkriva podrobnosti in samosvojo lepoto posameznih delcev. V trenutku, ko se vizualna percepcija ukine, se gledalcu odpre nova dimenzija, ki dopušča možnost mnogočutnega zaznavanja.

Zasedba

Avtorici projekta Kristina Aleksova in Živa Petrič
Koreografinja Kristina Aleksova
Scenografinja Živa Petrič
Glasba Sašo Kalan
Oblikovalec luči Borut Bučinel

Plešejo Tjaša Kmetec, Giorgia Vailati, Georgeta Capraroiu, Tasja Šarler, Marin Ino, Lukas Zuschlag, Owen Lane, Petar Đorčevski, Goran Tatar, Yuki Seki, Michele Pellegrini, Filippo Jorio, Yujin Muraishi

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/globina-po-gleda