Dol

Foto: Željko Stevanić

Spiro Scimone v dramskem besedilu Dol (2012) v svojem izpiljenem tragikomičnem, nadrealističnem in metaforičnem slogu izpostavlja predvsem generacijski prepad med očetom in sinom. Nekega jutra se namreč, medtem ko se Oče brije, v kopalnici zgodi nekaj nenavadnega: Sin nenadoma pokuka iz straniščne školjke, da bi Očetu izpovedal svoje nelagodje in stisko v tem sebičnem in brezbrižnem svetu, ki ga je dobesedno odplaknil v kanalizacijo. Predimenzionirana straniščna školjka, ki jo avtor provokativno postavi na sredo prizorišča, je dobesedna metafora za brezizhodnost, v kateri se je – na»sekretu« – znašla mlada generacija in iz katere ni izhoda. Da bi bila ironija popolna in absurd še večji, se Sinu nekoliko pozneje pridružita še duhovnik Don Carlo in Mežnar. Dol je družbenokritično besedilo, je krik proti gnilobi družbe in proti odnosom, ki ponižujejo človekovo dostojanstvo in svobodo, in hkrati jasna in glasna obtožba zlorab in molka ter vseh tistih, ki za zlorabe vedo, a o njih molčijo.

Scimonejeva dela s svojim absurdnim humorjem ne skrivajo Beckettovega, Pinterjevega in Kafkovega vpliva, hkrati pa z družbeno angažiranimi in celo političnimi temami zmeraj znova vzbudijo pozornost gledališke in širše javnosti.

Zasedba

Prevod: Marko Sosič
Dramaturginja: Barbara Skubic
Scenograf: Peter Furlan
Kostumograf: Leo Kulaš
Skladatelj: Stefano Schiraldi
Lektorica: Barbara Rogelj
Glasbo so posneli: Bika Blašković (violončelo), Stefano Bembi (harmonika), Gabriele Cancelli (trobenta), Romano Bandera (tolkala), Lorenzo Niego (didgeridoo), Elia Zupin (elektronika), Stefano Schiraldi (kitara)

Nastopajo:
Oče - Peter Musevski
Sin - Miha Rodman
Don Karlo - Borut Veselko
Mežnar - Aljoša Ternovšek

Slovenska praizvedba

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/dol