7. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje
Bobri graditelji
Poleg pajkov, ki si v mreže vpletajo zvite liste, da jih ti varujejo pred dežjem, ali denimo termitov, katerih prezračevalni sistemi v njihovih pravljičnih gomilah presegajo našo domišljijo, so bobri s svojimi jezovi in mostovi prav gotovo najbolj znani graditelji živalskega sveta. Človek se od njih sicer še vedno uči, a je v svojem brezglavem hitenju in ustvarjanju nepotrebnega že kar malo pozabil, kako pomembno je sozvočje naravnega z urbanim.
Učeni možje bi dejali, da je arhitektura sinteza življenja v materializirani obliki in da lahko vpliva na to, kako živimo. In če dobre stvari, ki jih zgradimo, gradijo tudi nas, potem je dejavno zaznavanje tega okolja, pa najsi bodo to lepa vrata, vzorec tlakovcev na naši poti ali veter v krošnjah drevoreda sredi mesta, gotovo nekaj pomembnega. Otroci morda težko najdejo besede, s katerimi bi opisali, kako se zgradi hiša, kako in iz katerih materialov je mogoče oblikovati lep in uporaben predmet, so pa zato njihovi naravni odzivi na grajeno okolje in njihov domišljijski svet brez dvoma najbolj neposreden stik, ki ga imamo odrasli s svojim bivanjskim okoljem kot naravno danostjo. Prisluhnimo našim malim bobrom – oni že vedo, da tisti palčki v nakupovalnem središču niso pravi palčki in da se male kraljične v betonski škatli ne počutijo najbolje. Pa da troli zaradi izpušnih plinov nenehno kihajo ...
Tibor Mihelič Syed,
v. d. direktorja Slovenskega mladinskega gledališča
Vir: http://veza.sigledal.org/festival/bobri-3