Foto: Srđan Doroški
Neoplanta ne govori le o Novem Sadu, temveč je paradigma celotne Evrope in predvsem Balkana ter njune groteskno-tragične sodobne zgodovine preteklega stoletja – to naj bi bilo obdobje »neizmernega in skokovitega« napredka, ki pa je pravzaprav napredek v svoji najbolj krvavi, brezčutni, neosebni, šovinistični obliki in maniri.
Foto: Srđan Doroški
Uprizoritev se v plasteh loteva sodobne problematike; soočenje z realnostjo je omejeno in izprijeno, soočenje z zgodovino še veliko bolj – sentimentalnost in nostalgija meglita pogled.
Uprizoritev tu in tam cinično obravnava turbulentno zgodovino Novega Sada, ki mu je Marija Terezija leta 1748 podelila mestne pravice in razglasila, naj ga vsak tam živeči narod poimenuje s svojim imenom. Odprtost sobivanja več kultur bi lahko razumeli kot kozmopolitsko toleranco svobode, ampak ko sledimo seriji polemičnih zgodovinskih trenutkov, ki predstavljajo ključne dogodke v življenju Novega Sada, pravzaprav sledimo previdni in temeljiti humorni, samoironični analizi neusmiljenega boja, v katerem se krivda ne deli več, odgovorni so vsi; zgodovina pa se oportunistično obrača iz ene v drugo smer; in mesto z njo. In tudi ljudje.
Asistentka režiserja: Judit Ferenc
Dramaturginja: Kata Đarmati
Scenograf: András Urbán
Kostumografka: Marina Sremac
Avtor zvoka: Atila Antal
Oblikovalec svetlobe: Robert Majoroš
Oblikovalca zvoka: Tibor Biro in Atila Lukač
Sodelavec režiserja: Robert Lenard
Oblikovalec fotografije: Srđan Doroški
Nastopajo: Gabriela Crnković, Emina Elor, Agota Ferenc, Silvia Križan, Agota Siladji, Ištvan Kereši, Daniel Husta, Atila Nemet, Arpad Mesaroš, Zoltan Širmer, Gabor Pongo
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/neoplanta