foto Tjaša Črnigoj / ilustracija Matic Lukšič / oblikovanje Luka Kravanja
foto Tjaša Črnigoj / ilustracija Matic Lukšič / oblikovanje Luka Kravanja
Najprej je Alica. Mlada odločna ženska – z jajci. Pred spanjem bere Bukowskega. Na glas. Z globokim šarmantnim glasom. Ko v gostilni posrka prvih nekaj požirkov piva, brez odlašanja glasno rigne. V očeh – žar Ivane Orleanske, odsev svetega. Izgleda kot Jennifer Lawrence v Hunger games. Ponosna, dvignjena glava. Eleganten bel vrat. Noben izziv zanjo ni prevelik. Ženska junakinja, ki bo s svojo slavo kovala bodočnost. Ponoči v teminah svojega nezavednega snuje Čudežno deželo. Svoj nočni svet. To je mračna pokrajina, kjer lahko živi vse, kar si želi. Neprehodni gozdovi. Podpalubje sveta, ki mu vlada. V mraku polne lune in skovikanju nočnih ptičev njeno telo pustošijo fantazije o represiji, ponižanjih in posilstvih. Vsako noč. Kot Laura Palmer iz Twin Peaks. Vsako noč. Alica je otrok (pa četudi pripada generaciji, ki je danes stara med 25 in 35 let), Čudežna dežela pa sanjski svet otroka. Skupina si to vzame kot vodilo v procesu. Kaj je otroško? Zaživeti v notranjosti sanjskih slik, ki jih ponuja Carroll. Igrati se skrivalnice v labirintu besed, zajahati domišljijo, ne da bi jo pri tem zauzdali, se načrtno izgubiti. Raziskovati improvizacijo kot eno izmed najmočnejših orodij raziskovanja igralske domišljije. Biti na odru, biti tukaj in zdaj, živeti, drug z drugim, v popolnem zaupanju, se predati. Ko ustvarjalec postane otrok, odpadejo predstave o predstavi kot o končnem izdelku. Čudežna dežela ni zapečaten paket, pač pa se v svoji nedokončanosti in nezaokroženosti odpira gledalcu. Aličin sen vznika iz popoldneva na travniku, iz dolgčasa, iz praznine, od nikoder, iz niča. Kanon njenih podob pa je obremenjen z vizualnim kičem, z razkošjem. Ali obstaja razkošje za oči, ki bi se lahko kakorkoli kosalo s tem, kar zmore zgraditi človeška domišljija? Kako dražiti domišljijo z golimi orodji igralskega izraza? Kako zanetiti ognjemet domišljije, spektakel na osi igralec-gledalec? V vrtincu ustvarjanja, sredi ustvarjalnega procesa Alica odide. Igralka, ki nosi naslovno vlogo, jih zapusti. Izstopi iz procesa. Sedaj imajo dva para jajc – dva moška igralca in nobene ženske. Kako bedna, bedasta je morala biti ta dežela, da jo je Alica zapustila? Toda z dvema moškima igralcema se v Čudežno deželo potuhnjeno prikrade svet Ionesca ali Becketta. In ne, to ni Alica. Potrebujejo tretjega. Toda to mora ostati svet, ki ga je ženska junakinja zapustila, zgodbe ne moremo spreminjati. Da. Da. Da. Tretji igralec bo moški. Še en par jajc. In on si najbolj na svetu želi igrati Alico. Ženska se ne rodiš, ampak to šele postaneš – je njegov argument.
To ni Alica. Vsi vedo, kako izgleda Alica v Čudežni deželi. To ni Alica.
Dramaturgija, lektoriranje: Maša Jazbec
Sodelavka za scenografijo: Tina Mohorović
Sodelavec za kostumografijo: Andrej Vrhovnik
Svetovalec za gib: Klemen Janežič
Sodelavec za svetlobno oblikovanje in tehnično vodstvo: Martin Lovšin
Izvršna produkcija: Inga Remeta
Nastopajo:
Predstava sodi v sklop Glejevih miniaturk.
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/alica