Foto: Arhiv Motus
Ostati pozoren in se odzivati na dejstva, kot to počnejo volkovi v gozdu, hitro, brez sledu, v samoti, daleč od krdela, ali pač v krdelu, ki se giblje kot eno telo…
Foto: Arhiv Motus
Graditi zatočišča, druge prostore, iz katerih je mogoče opazovati in tja – v te nedoumljive, novozgrajene doke – premestiti Danes in si tam zamišljati svetlikajoči se Jutri.
Sprašujemo: katera predstava o prihodnosti nas najbolj plaši? Odgovori, na katere naletimo, so številni in raznovrstni, vsi pa imajo skupno jedro: nadzor in oprijemljivo ali skrivno omejevanje (politične in umetniške) svobode.
Kdaj je hitra izmenjava nasprotujočih si mnenj režiserja in igralca o scenski svobodi, o dihotomijah zunanjosti in notranjosti, gibanja in nadzora, nepokornosti in voljnosti ter o kontroverznem širjenju nadzorne opreme (na vseh področjih, vključno z gledališčem). Kdo nadzoruje koga? Kdo odloča, kaj je normalno in kaj ne? Katero vedenje naj bi imeli za sumljivo? In, najbolj specifično, ali začrtovanje meja javnih prostorov, nenehno kartografiranje, ki spreminja naša mestna središča v ogromne panoptikume, res omejuje število tako imenovanih deviantnih oblik vedenja? Statistika tega ne potrjuje…
Izguba nadzora nad lastnim časom, prostorom, telesom… so znaki, ki nas svarijo pred distopično stvarnostjo, ki v marsičem spominja na znanstveno fantastiko. Odločili smo se, da se lotimo eksperimenta, ki uvaja oziroma napoveduje prihodnje dogodke.
Nastopata:
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/kdaj