Foto: Lola Flash
Bralni performans
Foto: Lola Flash
Ni besed za to projekt performansov in publikacij o britanskih izkušnjah transspolnih oseb (ženska v moškega), ki temelji na resničnih življenjskih zgodbah. Po navdihu The Vagina Monologues Eve Ensler, ki s pomočjo dokumentarnega političnega gledališča (verbatim theatre) odkriva tabuje o ženski seksualnosti, spolnosti in uveljavljanju, ter Beautiful Daughters Calpernie Adams, ki raziskuje izkušnjo »trans ženske«. Ni besed za to odkriva zgodovine, o katerih se nikoli ni govorilo, da bi preučil seksualnost, vsakdanje življenje in našel nov jezik za … »to« (ki ni zgolj originalna ali kirurško pridobljena »napeljava«, ampak veliko več).
***
Serge Nicholson je soustanovitelj in direktor festivala Transfabulous – International Festival Of Transgender Arts, ki se zavzema za transspolne umetnosti in spodbuja transspolne umetnike in dela, da preučujejo transspolno kulturo. Serge je bil v preteklosti marsikaj, med drugim tudi pomočnik čarodeja, slačifant, gostitelj soseskih piknikov, pridruženi umetnik Oxford House oh! Art, kuhar/glavni kuhar in pomivalec steklenic.
Lois Weaver is soustanoviteljica Spiderwoman Theatre, gledališke skupine, sestavljene iz ameriških staroselk, Američank afriškega rodu in belk iz delavskega razreda, ki so se združile, da bi tkale zgodbe o nasilju v družini, osebnem humorju in romantičnih fantazijah feminističnega gledališča iz sedemdesetih let preteklega stoletja. Leta 1980 je s partnerko Peggy Shaw organizirala festival Women’s One World Festival (kasneje WOW), prostor za ženski performans v mestu New York. Istočasno je bila tudi soustanoviteljica gledališke skupine Split Britches, ki je ustvarila skoraj ducat komadov, med drugim Little Women, Tragedy, Lesbians Who Kill in Upwardly Mobile Home, delo, posvečeno preživetju umetnikov v obdobju Reagan-Thatcher, v katerem je Weaverjeva začela razvijati lik Tammy WhyNot, propadle country pevke, ki je postala umetnica lezbičnega performansa. Lois Weaver je danes profesorica Sodobne performativne prakse na londonski Univerzi Queen Mary.
Simon Croft je vizualni umetnik, ki pri svojem delu črpa navdih iz lastnih izkušenj trans moškega in paradoksov, neločljivo povezanih z njegovim trans življenjem. Z uporabo različnih procesov razmišlja o temah, kot so sprememba, preobrazba in z njima povezani izzivi in uvidi.
Laura Bridgeman je študirala igro na E.15 Acting School, preden je začela pisati. Na University of East Anglia je magistrirala in doktorirala iz kreativnega in kritičnega pisanja. Tam je prejela tudi HSC štipendijo in poučevala kreativno pisanje v zaporih Littlehey, Pentonville in Holloway, na London Metropolitan University in za Spread The Word. Laura je leta 2008 ustanovila gledališko skupino Girlboy in gledališki projekt (Trans) Mangina je njena prva koprodukcija.
***
Del programa Kot ženska.
Vizualije: Simon Croft
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/ni-besed-za-to-trans-mangina-monologi