Foto: Nenad Hrgetić
Plesna predstava
Foto: Nenad Hrgetić
»Zdržati minimum ali zahtevati maksimum?«
Še preden smo stopile v plesno dvorano kot avtorice morebitne predstave Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa, je nas pet žensk (Selma Banich, Deana Gobac, Nataša Govedić, Roberta Milevoj, Iva Nerina Sibila), vse z zelo različnih področij umetniškega ustvarjanja, predvsem zanimalo, v natanko kakšne okvire vstopamo. Imamo »ključe mesta«, v katerem nastopamo? Komu natančno pripadajo ti ključi institucij? Zakaj imamo vaje lahko samo v zasebnem Plesnem centru Tala, ki se preživlja z organizacijo plesnih tečajev in delavnic, in ne v prostorih, ki jih mestna oblast deklarativno financira, da bi se v njih odvijale umetniške raziskave, resnici na ljubo pa je njihova prioriteta komercialna, pogosto festivalska usmerjenost avtorskega projekta? Naj potemtakem igramo na ulici (ustanovimo Plesni center Zebra), v javni knjižnici, v trgovskem središču, na krajih, ki še vedno veljajo za »skupno dobro«, ali bi se morale držati hierarhične razlage javnih institucij, po kateri pripada ključ mestnega prostora izključno oblasti, nikakor pa ne državljanom?
In ali je treba nadaljevati z delom, vedno znova zdržati, računati predvsem na našo maratonsko vajenost na revščino in minimalne pogoje dela tudi takrat, ko vnaprej vemo, da bo tudi najbolj izzivalna in potencialno odlično sprejeta plesna predstava obsojena na produkcijsko zamiranje že po prvih nekaj izvedbah; preprosto zato, ker neodvisna scena na Hrvaškem še vedno ne zna doseči kakršnekoli repertoarne kontinuitete znotraj strankarske nomenklature mestne in državne oblasti, katere uradniki gledajo na umetnost tako kot na šport. Direktorje kulturne industrije zanimajo sponzorski potenciali posamezne prireditve, zanima jih čim bolje obiskan spektakel, nikakor pa ne raziskovalno, večplastno ali politično »nenormirano« delo. Kaj je v takem kontekstu (in kontekst je vedno polovica umetniškega dela) »naš prostor« in ali moramo skvotirati institucije, v katerih zijajo prazne dvorane, hkrati pa so nemogoča kakršnakoli pogajanja, ki bi jih odprla? Kako to, da je pet žensk z močnimi avtorskimi biografijami odvisnih od prijateljskih vezi z drugimi ženskami, ne pa od podpore institucionalne mreže? V tem je hkrati tudi resnični potencial izvedbe. Navajam izkušnjo Ive Nerine Sibile:
»Odločilen je format predstave. Ne morem več sprejemati
gledaliških ali širših umetniških projektov, produciranih tako,
da podpirajo politično in ekonomsko nasilje. To je
problem, ker se tako izključuje določen segment umetniške
proizvodnje, umetnost pa ne more stopicati za
spremembami v družbi, temveč jih mora vleči naprej.«
Nasilje običajne identifikacije s ponujenimi modeli izvajanja je tako močno, da smo se malodane neprestano spraševale, ali je sploh mogoče izstopiti iz ideologije izvedbe, ki nas na toliko uigranih načinov sili, da se držimo »prepoznavnega« jezika. Če ima prav Geraldine Harris, ki v svoji študiji feminitet na sceni ne opozarja samo na krutost najpogosteje uporabljenih modelov teatralnosti, temveč tudi na krutost njihovega zanikovanja, je format predstave verjetno najpomembnejša odločitev, ki jo sprejmemo. Povzeto po G. Harris (Staging Femininities: Performance and Performativity, 1999, str. 78):
»Kot so poudarili številni kritiki (vključno s Feral), Brechtova
teorija implicitno umešča tako performerja kot avtorja (Brechta) »zunaj«
fikcije, v pozicijo »posvečenosti«, ob čemer predpostavlja
obstoj stabilne pozicije subjekta, iz katerega potem citiramo
lik in reprezentiramo »družbeno resničnost«. Občinstvo
se identificira z avtorjem ali igralcem, ki sta postavljena kot
poznavalca in objektivna opazovalca družbene resničnosti,
pri čemer naj bi bile kontradikcije te resničnosti že razrešene.«
Ta jasen glas je v popolnem nasprotju z neprivilegirano, raziskovalno, akcijsko večslojno izkušnjo avtorske peterke, ki se je združila ob projektu Čudovite, čudovite, čudovite katastrofe. Sam pojem »katastrofe« lahko razumemo kot nekakšen nameren zlom premoči, »posvečenosti«, nadzora in reprezentacijske prepoznavnosti bodisi »družbene resničnosti« bodisi posameznih glasov in teles, ki jo kanalizirajo.
Novi sloj predstave je neprestano vključevanje novih ženskih glasov v izvedbo: zdi se, da je vsem nam, ne glede na to, ali smo šivilje, glasbenice, voznice tramvaja ali profesionalne šepetalke, skupna izkušnja »ponovnega preživetja prejšnjega (golega) preživetja«, pa tudi odpor do kontinuirane redukcije na ustvarjalni minimum, odpor do logike »zgolj še enega stiskanja zob« zaradi nakopičenih političnih katastrof, odpor proti »krčenju« ženske moči na prvo pomoč in oskrbovanje ranjencev.
Tej »globalni bolnišnici« smo se poskušale upreti z vsemi sredstvi, ki jih poznamo, in težiti k ustvarjanju resničnega Mesta žensk, Mesta solidarnosti, mesta poslušanja in spoštovanja medsebojnih strahov, strasti in različnosti. (Nataša Govedić)
***
Selma Banich je umetnica, aktivistka in srečna gospodinja, ki živi in dela v Zagrebu. Je soustanoviteljica in dolgoletna programska koordinatorka ekscene, nagrajene platforme, namenjene izobraževanju in raziskovanju scenskih umetnosti, ter avtorica in performerka v projektih zagrebške skupine OOUR. Selma Banich je tudi umetniška sodelavka in performerka v projektih reške gledališke skupine Trafik, članica Inštituta za katastrofo in kaos in performerka v projektih čikaške skupine Every House Has a Door. Ko ne dela v gledališču, živi preprosto življenje človeka, ki spoštuje naravo, človeštvo in Web 2.0.
Deana Gobac se je izobraževala na Šoli za klasični balet v Zagrebu, kjer je diplomirala leta 1988. Od 1987 je bila članica baletnega ansambla Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, v letih 1995 do 2005 je imela status solistke. Nastopala v celotnem repertoarju in s svojimi vlogami gostovala po Evropi in v ZDA. Deana Gobac danes nastopa v neodvisnih produkcijah Nataše Lušetić, Jasne Frankić, Željka Zorice, Ive Višak. Od leta 2007 je samostojna umetnica in sodeluje s skupino Croatia, v neodvisnih produkcijah in gostuje v Hrvaškem narodnem gledališču.
Nataša Govedić doktorirala iz teatrologije na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Od leta 1995 dela kot samostojna znanstvenica, kritičarka in predavateljica teatrologije na Centru za ženske študije, Centru za mirovne študije, Akademiji za dramsko umetnost, Pedagoški fakulteti in Filozofski fakulteti v Zagrebu. Je soustanoviteljica in urednica vrste časopisov (med katerimi velja posebej omeniti Zarez), glavna urednica feminističnega časopisa Treća in redna gledališka kritičarka reškega Novega lista. Objavila je devet knjig s področja teatrologije in scenskih umetnosti, kot dramaturginja, kreativna sodelavka ali soavtorica pa je sodelovala pri scenskih projektih z Vilimom Matulo, Branko Trlin, Darkom Japljem, Silvio Marchig in Jasno Vinovrški.
Iva Nerina Sibila je hrvaška plesna umetnica in kritičarka. Izobraževala se je na Northern School for Contemporary Dance v Leedsu, kjer je leta 1995 tudi diplomirala. Po vrnitvi v Zagreb je aktivna plesalka, performerka, koreografinja, učiteljica in organizatorka. Ker jo zanimata tako plesna kritika kot feminizem, objavlja kritike, eseje in publikacije o različnih temah s področja plesne umetnosti in plesnega poklica. Kot plesalka je trenutno aktivna v različnih projektih (Integrated Movement Research Collective, Inštitut za katastrofo in kaos), poleg tega pa je urednica revije Kretanja, kolumnistka spletnega portala Plesnascena.hr ter kritičarka evropske revije Tanz.
Roberta Milevoj se je po zaključeni srednji šoli poklicno izobraževala na Hrvaškem in po Evropi, kjer je sodelovala v številnih mednarodnih programih in na delavnicah. Od leta 1998 je performerka in plesalka v predstavah številnih uveljavljenih plesnih ansamblov in neodvisnih skupin ter sodeluje z vrsto koreografov in režiserjev. Leta 2005 je začela z avtorskim delom in v tem času podpisala več samostojnih in kolaborativnih predstav, med drugim TRIO (2005), materijal248 (2009), Roberta, Roberta (2011), Rachel&Sonny (2012). Je dobitnica nagrade Hrvaških dramskih umetnikov za najboljšo žensko vlogo v predstavi Nastup (2010) in Produkcijske nagrade 28. Tedna sodobnega plesa za predstavo Roberta, Roberta (2011). Dela tudi kot učiteljica sodobnega plesa. Trenutno živi in dela na relaciji med Puljem in Zagrebom.
Koncept, koreografija, izvedba in produkcija: Selma Banich, Deana Gobac, Nataša Govedić, Roberta Milevoj, Iva Nerina Sibila (Inštitut za katastrofo in kaos)
Pomoč pri izbiri glasbe in zvoka: Nenad Hrgetić
Prevod in podnapisi: Aleksandra Mišak
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Plesni Teater Ljubljana
S podporo: Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške, EU Kultura.
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/cudovita-cudovita-cudovita-katastrofa