Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Čeprav je Gioacchino Rossini avtor več kot sedemintridesetih izvirnih glasbenogledaliških del, ki so enakovredno zastopane tako v komični kot v t. i. resni operni zvrsti, pa je skladateljev kongenialni žanrski domicil vseeno glasbena komedija, kar potrjuje že izjemno število naslovov uspešnic iz tega žanra (Seviljski brivec, Pepelka, Tatinska sraka,Grof Ory idr.). Že v prvih letih operne kariere je Rossiniju uspelo, da je (iz)našel svoj avtorski pečat oziroma avtentično avtorsko govorico, ki se je po svoji tekočnosti lahko primerjala zgolj z Mozartovo (od tod tudi njegov vzdevek "italijanski Mozart"). Le malo je opernih skladateljev, ki bi jih lahko postavili ob bok Rossiniju, zlasti ko imamo v mislih njegove melodične bravure, dramaturško stopnjevani crescendo, precizne kolorature, jasno in ekonomično orkestrsko spremljavo ter bogato sonorne in ostro ritmizirane melodije, ki so tako rekoč stalna paša za uho ljubiteljev prvovrstnega italijanskega belcanta.
Delo je bilo premierno izvedeno v beneškem Teatru San Benedetto 22. maja 1813. Opera je zanimiva tudi z vidika žanrskega prepletanja opere buffe s slogovnimi posebnostmi opere serie. Bržkone najznamenitejši instrumentalni del opere, uvertura, je zaradi svoje zvočne svežine in komičnega naboja še danes repertoarna stalnica koncertnih podijev, saj odraža omenjeni stilistični dualizem predvsem v učinku presenečenja, ki ga doseže glasbeni "izbruh" celotnega orkestra po počasnih in tihih pizzicatih v kontrabasih.
Rossinijev komični siže se, kot skoraj vedno, dotika intimnih interesov in "žgečkljivih" predelov človeške psihe, zlasti dramskih peripetij ob različnih ženitnih posredovanjih. Tokrat si turški beg Mustafa na globoko razočaranje svoje žene Elvire, ki ga neizmerno ljubi, zaželi razširiti svoj harem s strastno italijansko lepotico, kar zaupa poveljniku svoje straže. Da bi lažje uresničil svoje cilje, želi Mustafa oddati svojo ženo Elviro kar svojemu italijanskemu sužnju Lindoru, ta pa je skrivaj zaljubljen v Italijanko Isabello. Ko doživi Isabella brodolom ob alžirski obali, si jo poveljnik begove straže na lastno veselje vzame za ujetnico, saj bo lahko kmalu izpolnil dolžnost do svojega gospodarja. V begovi palači medtem potekajo dogovori o poroki, ki jo zavračata oba, Elvira in Lindoro. Beg Mustafa prepriča Lindora v poroko šele z obljubo, da mu bo dovolil vrnitev v Italijo. Ko Mustafa naposled sprejme ujetnico Isabello, je očaran nad njeno lepoto, toda usoda ima drugačne načrte, saj prelepa odaliska na begovem dvoru prepozna svojega ljubimca Lindora …
Glasba: Gioacchino Rossini
Libreto: Angelo Anelli
Dirigent: Gianluca Martinenghi
Scenograf: Juan Guillermo Nova
Kostumograf: Luca Dall'Alpi
Oblikovalka luči: Fiammeta Baldiserri
Nastopajo:
Isabella, italijansko dekle - Guadalupe Barrientos / Luisa Francesconi
Lindoro, njen zaročenec - Martin Sušnik / Filippo Adami
Mustafa, alžirski beg - Savio Sperandio
Elvira, njegova žena - Andreja Zakonjšek Krt / Valentina Čuden
Taddeo, starejši Italijan - Jaki Jurgec
Zulma, Elvirina zaupnica - Amanda Stojović / Mojca Potrič
Haly, poveljnik begove straže - Darko Vidic
Simfonični orkester SNG Maribor
Zbor Opere SNG Maribor
Čembalo: Robert Mraček
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/italijanka-v-alziru