Ilustracija: Svjetlan Junaković
Ilustracija: Svjetlan Junaković
Zgodba o deklici Jelki, njenem rumenem dežniku in deželi Klobučariji, ki se razteza preko ljubljanskega Tivolija in ponuja čudežne klobuke, je prva objavljena pravljica Ele Peroci. Zanjo je še isto leto (1955) prejela Levstikovo nagrado. Doživela je več kot deset ponatisov, prevode v številne evropske jezike in nepreštevno mnogo dramskih, predvsem pa lutkovnih priredb – sam naslov pravljice skriva definicijo gledališča objekta, ki za marsikoga pomeni prvi korak v svet lutkarstva, predmeti, ki oživljajo, junaki, ki letajo po zraku, dežela, v kateri rastejo klobuki in se uresničujejo želje, vse to pa zmore v vsej svoji živi čarobnosti najbolje prikazati prav lutkovni medij. Sodobna urbana pravljica Moj dežnik je lahko balon je tudi zgodba o osamljenosti in nerazumevanju, o reševanju konfliktov v družini, pa tudi zgodba o prijateljstvu in čudežni moči domišljije. Vanjo Jelka vstopi, ko zapre oči, saj kot vsi otroci in umetniki verjame v obstoj čudežnega.
Likovna podoba: Svjetlan Junaković
Dramaturgija: Anže Virant
Glasba: Igor Cvetko
Lutkovna tehnologija: Darka Erdelji
Oblikovalec svetlobe: Anže Virant
Producentka: Ana Rokvić Pinterič
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Izidor Kozelj
Lučni mojster: Danilo Korelec
Scenski tehnik: Slobodan Ilić
Izdelava lutk in scene: Darka Erdelji, Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Zala Kalan, Zoran Srdić, Marjeta Valjavec
Nastopajo:
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/moj-deznik-je-lahko-balon-1