Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Irena Štaudohar je v Sobotni prilogi Dela zapisala: »Vsako ponovno objavo Joyceovih pisem Nori spremljajo debate in razmisleki o tem, ali so to res javna ali skrajno intimna pisma. Ali je prav, da so javno objavljena? So svetovno znana predvsem zaradi izrazite čutnosti? Joyceov vnuk Stephen Joyce se je dolga leta trudil, da pisma ne bi prišla v javnost; želel si je, kot je dejal, 'da imajo svoj mir'. V pismih James piše Nori, naj jih ne pokaže nikomur, in to je za Stephena jasen znak, da si ni želel, da bi kdaj prišla v javnost. Tudi Samuel Beckett je večkrat javno nasprotoval objavi te korespondence.
Nasprotniki tega mišljenja trdijo, da je ravno Joyce literaturo osvobodil purizma in mnogih tabujev, da je v svojih delih pisal o resničnih ljudeh in najintimnejših podrobnostih iz njihovih življenj. Predsednik centra Jamesa Joycea v Dublinu je izjavil, da Ulikses ni pornografski ali obscen, pisma pa so. Ampak ali lahko intimnim erotičnim pismom res pravimo pornografska? Ali postanejo pornografska šele po tem, ko jih začne brati javnost? […]
Zažgati ali jih dati v javnost je večno vprašanje literarne zgodovine. Franz Kafka je na smrtni postelji, kot je to dobro znano, prosil najboljšega prijatelja Maxa Broda, naj zažge vsa njegova dela, kar se seveda ni zgodilo. So pa zato podobno prošnjo vzeli zares potomci zapuščine angleškega pesnika Philipa Larkina in zažgali vse njegove dnevnike. Ali pa prijatelji Lorda Byrona, ki so po njegovi smrti zažgali njegove domnevno zelo škandalozne dnevnike. Tudi Nora je, pravijo, še preden so bila pisma objavljena, uničila nekaj Joyceovih pisem. Pisma je na koncu hranil brat Stanislaus, ki jih je začel zbirati že zelo zgodaj, saj je verjel, da Joyce ni navaden smrtnik. In ker je realnost bolj fantastična kot domišljija, je Stanislaus umrl prav na Bloomov dan, 16. junija 1955. Nora je umrla tri leta prej. Ker na pokopališču ni bilo prostora, so jo pokopali v svoj grob; šele v 60. letih so jo odkopali in položili poleg njenega moža.«
Damjano Černe privlači prav ta mejnost ali liminalnost Joyceovih Pisem Nori. Dejstvo je, da ne bomo nikoli nedvoumno odgovorili na vprašanje, ali je javnost do njih upravičena ali ne. Zato se je odločila, da jih bo uprizorila. Ob tem se sprašuje in si v »samodialogu« odgovarja: »Kdo piše pisma? Osamljeni ljudje? […] Ali se v pismu pogovarjaš s seboj? Razlagaš o sebi, o svojem dojemanju ... Pišeš njej, dejansko pa imaš dialog s samim seboj … Seveda, njena pisma so izgubljena. Kako je ona prebirala ta pisma, kaj je čutila, kdo je bila ona? Muza njegovega življenja … Nora: 'Ne morem prenesti, da prikazuješ izkrivljen svet in kradeš moje Življenje.' Zakaj ljudi zanima intimnost drugega? Je na delu Zloba ali Uboštvo? Enakost? Bratstvo? Intima je neuprizorljiva. Intima je stvar občutka, se zgodi, zabeleži, ko se dogaja, je iskrena, nikoli pornografska, lahko je nora (za Joycea Nora), divja, sublimna … Je resničnost bolj fantastična kot domišljija?«
Iz gledališkega triptiha Ljubezen v pismih.
Zasnova in izvedba: Damjana Černe
Prevod: Tina Mahkota
Vizualna podoba: Ljubica Suna Čehovin
Pri nastajanju predstave so sodelovali tudi: Marko Mlačnik, Mateja Dermelj, Lea Čehovin, Eva Kraševec, Silvo Zupančič, Dušan Ojdanič, David Cvelbar, Slavica Janošević, Andreja Kovač, Barbara Pavlin, Urša Červ
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/pisma-nori-ljubezen-v-pismih