Foto: Nikola Predovic
Foto: Nikola Predovic
Postdramska predstava.
Kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine? Kaj narediti, ko dve osebi nista več za skupaj? Ko ne moreta ali ne želita biti več v odnosu? Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo. Odlična igralca Pia Zemljič in Marko Mandić, par tudi izza odra, bosta na odru zaključevala svoj ljubezenski in partnerski odnos. Ženeta ju bes in skrajna sila, da se razideta. Lika, ki skozi jezik in gibanje med seboj gradita bodečo žico iz besed, se bosta poskusila rešiti iz vrtinca, v katerega ju je potegnilo in v katerega vlečeta drug drugega. Čakata nas dva monologa, ki se medsebojno ne moreta prekiniti. Dva ločena toka besed, ki ne bi prenehale teči, če se ne bi nenadoma pojavili otroci. »Globoko v sebi čutim, da gre za plesno predstavo,« je rekel avtor besedila Pascal Rambert. In na neki način to ples tudi je – duševni ples, ki na plano prinaša tisto nevidno gibanje duše. In tudi živcev. Če je Pascal Rambert z besedilom in predstavo Début de l’A iz leta 2005 temo ljubezni odprl s črko A, je z Zapiranjem ljubezni račune zaključil in pred njeno dokončno likvidacijo popisal inventar. V izvirnem besedilu je ljubimcema ime Stan in Audrey (pri nas, v skladu z avtorjevo zahtevo, Marko in Pia). Igrata ju Stanislas Nordey in Audrey Bonnet, in na osnovi podobnosti z resničnima igralcema je Rambert ustvaril svoja dramska lika. Navdih je našel v njunih telesih, glasovih in značilnih slogih, po katerih ju lahko francosko in mednarodno poznavalsko občinstvo takoj prepozna.
Tema te »banalne« tragedije je ljubezen. Čeprav Audrey in Stan (Pia in Marko) nista tragična junaka, temveč običajen par, ki se med krizo utaplja v vsakdanjih življenjskih težavah, dogajanje za igralca in gledalce ni vseeno nič manj boleče in nasilno od tistega v tragedijah. Redkokatero sodobno besedilo nas zadeva tako neposredno in kljub prozaičnosti prodre do najskrivnejše globine bistva. Zapiranje ljubezni je besedilo, v katerem sublimni teoretični motivi parazitirajo na perverznem ljubezenskem kiču. Ustvarjata ga dva monologa, ki razvijata isti govor o življenju, preživetem skupaj, o drastičnem razhodu in grozi zaradi neznane prihodnosti. Oba junaka sta polna prezira, hladu in okrutnosti. V tem dvoboju med moškim in žensko je govor edino orožje, besede so streli in udarci z bajonetom. Stan (Marko) obračun začne, Audrey (Pia) ga konča. Ko eden govori, drugi posluša in preži nanj iz goste tišine. Govorjeni dialog zaradi fizične napetosti deluje kot simultani odgovor na molk nemega sogovornika.
Pascal Rambert z velikim užitkom ustvarja gledališče, ki se ne izčrpava samo v napeti zgodbi, ampak sta besedilo in predstava priložnost za raziskovanje bistva gledališča in vloge igralca v celovitosti življenja nasploh. Gledališče se tako vitalno predstavlja skozi lastni dispozitiv, njegovo rojstvo iz magičnega duha pa Rambert preverja z neposrednim učinkom na gledalca. Medtem ko gledalec vznemirjeno spremlja zaplet ljubezenskega razhoda, se nenehno sooča tudi s preverjanjem poznavanja osnovnih gledaliških načel: kaj je pogled, kaj poslušanje in kaj oder.
Prevajalka: Suzana Koncut
Dramaturg in asistent režije: Robert Waltl
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Oblikovalec prostora in zvoka: son:DA
Fotograf: Nikola Predović
Tehnična ekipa: Matej Primec in Anže Kreč
Nastopata: Pia Zemljič in Marko Mandić
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/zapiranje-ljubezni