Foto: Bojan Brecelj
V Slovenskem mladinskem gledališču je Vito Taufer skupaj z umetniško ekipo pripravil devet gledaliških portretov, ki se uprizarjajo kot trilogija.
Foto: Bojan Brecelj
Sreča je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživela konjunkturo tako na področju različnih znanosti kot tudi v vsakdanjem življenju, kjer »industrija sreče«,kot jo posredujejo različni mediji, obljublja hitre poti k sreči. Polegštevilnih psevdopsiholoških uspešnic z recepti za srečo in vrste delavnic na to temo se je občutno povečal tudi obseg znanstvene literature, katere predmet raziskovanja je ravno sreča, ki so jo v psihologiji poimenovali»subjektivno dobro počutje«, v ekonomiji pa ji pravijo»blagostanje«. V Evropi in Združenih državah Amerike so samostojno ali v okviru posameznih univerz nastali različni inštituti za raziskovanje sreče. Po letu 2000 je prišlo tudi do razmaha t. i. pozitivne psihologije, ki se ukvarja s psihologijo blagostanja, z osebnostnimi močmi in vrlinami, z upanjem, s hvaležnostjo itd.
V psihologiji so namreč dolgo prevladovale raziskave patoloških vidikov posameznika, ki jih je bilo kar sedemnajstkrat več od raziskav njegovih pozitivnih aspektov.
Psihološke in druge empirične raziskave postavljajo na laž ideologijo neoliberalnega kapitalizma, ki se v svoji specifični, pohlepni tranzicijski obliki uspešno uveljavlja tudi v Sloveniji in po kateri se »vrednost« posameznika (in njegovo zadovoljstvo) enači z njegovim premoženjem. Raziskave pa prav nasprotno kažejo na to, da zaslužek (denar) malo vpliva na posameznikovo srečo oziroma njegovo dobro počutje, in sicer po tem, ko so njegove primarne potrebe že zadovoljene. Zato pa ima velik vpliv preživljanje prostega časa v obliki športa ali drugih dejavnosti, možnost zaposlitve in zadovoljstvo z njo (naraščanje števila brezposelnih bo velik izziv prihodnosti), sposobnost vzpostavljanja kakovostnih socialnih odnosov v resničnosti oziroma osrečevanje drugih, medtem ko bo vpliv socialnih odnosov v vzporednih resničnostih prav gotovo še zelo intriganten predmet znanstvenih raziskav.
Zanimiv je tudi kulturni pluralizem med posameznimi mediji; del medijev še vedno inscenira podobe tradicionalne (družinske) sreče, del pa že kaže t. i. postmoderne oblike sreče, ki zadovoljstvo posameznika prikazujejo tudi zunaj tradicionalnih okvirov heteroseksualnega družinskega para (npr. sreča samskega posameznika ali posameznice). Opažamo lahko, da v zadnjih desetletjih telo vse bolj in bolj postaja temelj za identiteto in status posameznika, young perfect bodypa njegov skonstruirani cilj, tako da lepota, uspeh in sreča počasi postajajo sinonimi.
V Portretih 1 se predstavljajo Marko Mlačnik, Marinka Štern in Blaž Šef, v Portretih 2 Robert Prebil, Primož Bezjak in Maruša Geymayer-Oblak, v Portretih 3 Olga Kacjan, Mojca Partljič in Matija Vastl, Desa Muck in Uroš Kaurin pa povezujeta vse tri večere.
Dramaturginja: Uršula Cetinski
Lektorica: Kim Komljanec
Scenografka: Barbara Stupica
Kostumografka: Barbara Podlogar
Glasba: JAMirko, Igor Vićentić
Koreograf: Matjaž Farič
Video: Voranc Kumar
Asistentka režiserja in svetovalka za bosanski jezik: Sanja Spahić
Oblikovanje luči: David Cvelbar
Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
Oblikovanje maske: Babara Pavlin
Vodja predstave: Janez Pavlovčič
Nastopajo:
Desa Muck - Izpraševalka
Uroš Kaurin - DJ
Marko Mlačnik - Peter, trenutno na bolniški (Portreti I)
Marinka Štern - Veronika, upokojenka (Portreti I)
Blaž Šef - Igor, gledališki režiser (Portreti I)
Robert Prebil - Filip, nekdanji poslovnež (Portreti II)
Primož Bezjak - Esad, gradbinec (Portreti II)
Maruša Geymayer-Oblak - Irena, blagajničarka v veleblagovnici (Portreti II)
Olga Kacjan - Marija, pevka (Portreti III)
Mojca Partljič - Marina, scenaristka na svobodi (Portreti III)
MatijaVastl - Tone, kirurg (Portreti III)
Trilogija
Premiera 2: 11.01.2013
Premiera 3: 12.01.2013
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/portreti